Dotakne se me, dogajanje okoli mene. Vsakega izmed nas se, mar ne?

Razlikujemo se v tem, kako doživljamo svet okoli nas in kako odreagiramo na dogodke. Vsak drugače, zagotovo. To je vidno na vsakem koraku, to različnost med nami.

Ko se ozrem okrog sebe opažam neštete razlike med nami, ljudmi. Vsak posameznik je edinstven, v tem kako govori, kako hodi, kako se oblači, kaj rad je in kje se rad zadržuje. Tudi počnemo radi različne stvari in radi se družimo z različnimi ljudmi. Vsak izmed nas je drugačen od vseh drugih na tem planetu in v tem je čar človeka. Nekatere razlike so majhne, neopazne, kot naprimer katero zobno pasto imamo najraje in kakšen toaletni papir uporabljamo. Druge razlike so bolj opazne: govorimo različne jezike in imamo drugačne navade. 

Imamo pa tudi veliko skupnega. Na primer vsi se rodimo in vsi bomo umrli. Dokler smo otoci, gremo skozi izkušnje, ki nas kot odrasle naredijo močnejše ali pa nas ošibijo preko vseh meja. Ko odrastemo lahko začnemo popravljati kar nam kot otrokom ni ugajalo ali nas je celo trajno zaznamovalo. Torej, pozitivno izkušnjo lahko obogatimo tako, da jo prenesemo v naslednji rod, prijateljem, sosedom. Travmatične ne ponavljamo na bližnjih. Namesto, da nas take izkušnje držijo v preteklosti, moramo biti ponosni, da zmoremo drugače in se za to tudi truditi.

Vsi imamo v življenju izkušnje. Največkrat jih poimenujemo z dobrimi in slabimi, a menim, da je pravilnejši izraz prijetne in neprijetne. A roko na srce, kako bi znali prepoznavati prijetna čustva, če bi ne poznali tudi njihovih popolnih nasprotij? 

Ljudje smo enaki tudi v tem, da imamo občutke in vsi enako čutimo srečo, žalost, jezo. Le pokažemo jih drugače. Če nekdo ob smrti bližnjega ne joče, ne pomeni, da ni žalosten. Če nekdo izgleda zdrav, še ne pomeni, da je njegov vsakdan brez bolečin. Občutkov drugega se ne da razbrati kot preberemo knjigo. Občutke si delimo, če si jih zaupamo, pa tudi pokažemo.

Vsem nam je enako neprijetno, ko nas zebe ali ko nam je vroče. Vsi se počutimo nelagodno, ko smo lačni ali neprespani. Vse nas skrbi vsaj za koga izmed bližnjih.

Vsi radi živimo. V miru in ljubezni, mar ne?

Zakaj torej dopuščamo, da se nam naše razlike predstavlja kot slabosti? Narobe je, če zavzameš politično stališče, če imaš napačno barvo kože, če si se rodil tam, kjer molijo napačnega boga. Narobe je, če imaš napačno obleko, če raje hodiš boš, če ti ni všeč nogomet, če nisi poročen, če pomagaš sosedu popravljati streho. Narobe je, če na dan protesta hodiš po bližnji ulici. Narobe je, če verjameš v zarote, narobe, če misliš, narobe, če nisi pri matematiki napisal postopka. Narobe je…..lahko bi naštevala v nedogled, saj je današnji svet NAROBE SVET. 

Enostavno ne moreš presojati o ničemer, saj za vsako stvar najdeš prepričljive dokaze v obe smeri. Lahko dokazeš, da je nekaj res, enako trdno kot da ta ista stvar ne drži. Kljub temu si upam trditi, da vsi ljudje tega planeta potrebujejo zgolj hrano, vodo in prostorček na toplem. Pa malce družbe. Ne potrebujemo praktično skoraj ničesar, kar nam ponujajo službe, novice, politika…. Če bi le razumeli, da v potiskanih papirčkih ni sreče… 

Sem ena od tistih, ki verjamem v to, da sami krojimo svojo srečo. Vsa jeza, nerazumevanje, sovraštvo, naperjenost proti drugačnim od sebe, ne-sprejemanje drug drugega, izvirajo globoko iz nas, iz našega lastnega nezadovoljstva ali iz priučenih vzorcev, ki smo se jih priučili največkrat v mladosti.

Žal za vse okrog sebe največkrat iščemo krivdo pri drugih in se ne znamo ozreti vase in se vprašati, zakaj nas kaka stvar vrže “iz tira”. Če najdemo odgovor na to vprašanje, bomo svoj vlak lažje utirili nazaj in ga pripeljali do postaje, kjer določeno breme lahko odložimo ali pa si naložimo lastno odgovornost in jo tudi vzamemo s seboj. 

To ni lahka naloga, a ker sami sebe vendarle najbolje poznamo, saj se lahko opazujemo tako od znotraj, kot od zunaj, je naloga precej lažja, kot se zdi na prvi pogled. Za prve korake je potrebno imeti malce poguma, potem pa bo šlo. 

Če želimo imeti lepši svet moramo najprej počistiti pred svojimi pragovi, udejanjati sami lastne pridige in izboljšavati svet po majhnih korakih. V srca moramo vrniti sočut do drugih, si med seboj pomagati in skrbeti za drug drugega. Potem bomo zmogli poskrbeti tudi za naravo, naš planet in postati odgovorni prebivalci našega edinega bisera. 

Kje lahko začnete morate ugotoviti sami. Korak po korak, pogumno stopite in zaupajte v lastno moč spreminjanja sveta. Ne bo šlo zlahka? Pa kaj potem? “Brez muje se še čevelj ne obuje” pravi stari slovenski pregovor in zelo se strinjam z njim.

Torej svet okrog nas je samo zrcalo tega, kar v resnici smo, ko se skrivamo za osebo (persono=masko) in ko bomo sneli maske in bomo zopet le človek, bo tudi svet postal veliko lepši in takšen, kot si ga želimo imeti za prihodnje rodove.

 

I-Nat Espera Tree, 13.7.2020

2 thoughts on “Drobno razmišljanje

Leave a Reply to Janez Gril Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *