Te dni veliko razmišljam o tem, kaj je pomembno in kaj ni. Predvsem zame in meni. Kaj me vodi, kaj me poživlja, kaj me sprošča, dela srečno? Kaj me straši, česa se bojim, na kaj nimam vpliva? S čim se borim brez potrebe in katere bitke so pomembne, da jih bijem, bom zmagala ali izgubila mi ni toliko pomembno kot dejanje boja samo po sebi.
Vodilo, ki sem ga izbrala se glasi: Ne vlagaj energije tja, kjer nimaš vpliva. Naj bo vsak dan lep, ne glede na vreme, kje sem in kdo je ob meni. Priznam, ne uspeva mi vedno najbolje, a z zavedanjem tega neuspeha se lažje potegnem iz obupa, jeze, strahu. Bitke, ki jih bojujem sama s seboj so bistvene za premagovanje vzorcev, ki jih ne želim nadaljevati. A bistveno je, da bitko sprejmem, kajti vdati se bi pomenilo da mi ni mar ničesar na tem svetu.
Rada imam ta planet in ljudi na njem, rada imam živali in rastline, oblake, vode in gore. Stvari, ki jih nimam rada so sovraštvo, zamere, onesnaževanje, delanje poskusov na živih bitjih, laži, posmehovanje, poniževanje, poveličevanje, zavajanje in še bi lahko naštevala. Če oblikujem to v dve skupini v eno zlahka postavim naravo, v drugo od človeka sproducirane nepomembnosti.
Kaj v resnici sploh človek potrebuje za življenje? Hrano, vodo, streho nad glavo. Če smo res ekstremno usmerjeni, nam narava nudi popolnoma vse, kar za življenje potrebujemo. Seveda to zahteva veliko dela in predanosti ter sprejemanju življenja, kakršno se ponuja.
Veliko dobrega je storil človek sebi v prid. Naj nam bo všeč ali ne, smo s tem povzročili tudi ogromno škode planetu na katerem živimo in tako vsem njenim prebivalcem, vključujoč sebe. Če si upamo pogledati svojo lastno vključenost v uničevanje planeta, nas čaka neprijetno presenečenje, kajti zagotovo pridemo do rezultata, da si naprtimo ogromno krivdo, ki je posledica naših dejanj. Vsakič, ko del sredstev namenimo nečemu, česar proizvodnja škodi naravi, postanemo sokrivi za nastajajočo škodo. S tem, ko na primer uporabljam tale računalnik, čutim krivdo vse tja od izginjajočih obal ob morju, do otrok, ki živijo na odlagališčih odpadkov širom sveta. Ko vidim transport živih živali me popade krivda in kupim manj mleka: Dokler ga bom kupovala, bodo živali trpele. Ko si naročim drva, da mi bo pozimi toplo, se zahvaljujem polenom, da so zrasla v drevo in se žrtvovala zame. Bolj kot razmišljam o svojih dejanjih, bolj čudna se zdim sama sebi. Zakaj ravnam kakor ravnam in zakaj razmišljam na način na kakršnega se mi pletejo misli?
Moj svet je sestavljen iz mojih osebnih izkušenj. To je najbrž odgovor na zadnje vprašanje. Kakor je tudi tvoj, edinstven, sestavljen iz tvojih in njen iz njenih, njegov iz njegovih izkušenj. Če je moj svet in doživljanje v njem resnično, potem je prav tako resničen tvoj in njen in njegov. Vsi ti svetovi, realnosti obstajajo tu in zdaj in dnevno prehajajo eden skozi drugega. Ni nam potrebno živeti v svetu nekoga drugega, a poleg našega so drugi tu zato, da nam pokažejo številne možnosti, ki so nam na voljo. Katere bomo izbrali je popolnoma in izključno na nas samih in nič drugače.
Vsak izmed nas globoko v sebi ve, kdaj ravna napak in kaj ni prav. Na žalost danes inštrumenti, ki smo jih izumili za “lažje življenje” vse preveč omogočajo stopanje čez moralne vrednote posameznika, saj ponujajo opravičevanje naših dejanj. Če je “naša super hrana” iz reklame čevapčič, bomo to uporabili za moralno odvezo od umorov neštetih živali. Pa nič ni drugače, ko izginjajo celi habitati za super veganske izdelke iz soje, na primer. Krasne primere najdemo zadnje čase vsem na očem, ko ni nihče kriv, dokler sodišče ne bo reklo svojega, čeprav vsi vidimo, kaj se dogaja (primer “maske” je dovoljšen).
Doslej sem nekako skušala spoznavati svojo realnost in jo sprejemati kot del neizbežnega. Se pravi, sprejemati vse, kar prihaja nasproti, kot neizbežno in se soočiti s situacijo. Jo rešiti, pustiti za sabo in novim dogodivščinam naproti. Ne glede na to, ali bodo prijetne ali ne, v kolikor nimam vpliva nanje. A zadnje čase…. sploh ne vem, če bom znala opisati, a spoznavam se s tem, da imam na svojo realnost ogromen vpliv. Da jo zlahka spremenim tako drastično, da zaznavam ostro mejo med njima. Okrog mene obstajata obe hkrati, imam pa možnost se odločiti za eno ali drugo. Čeprav zato druga ne bo izginila nikamor.
Zavedam se, da bo tole pisanje v bralcih zbujalo različna občutja. Nekateri boste dobro razumeli o čem govorim, drugi me boste proglasili najmanj za noro in nikoli več brali. Imate pravico do lastnega mnenja, kajti je edino pravo za vas, v vašem svetu. Vi že veste, zakaj tako mislite, mar ne? Če še berete dalje bom skušala opisati oba svetova, med katerima se v sebi selim sem ter tja.
Prva realnost je, da živim v mestu. Tu me čakajo obveznosti v katere sem se rodila v trenutku, ko je bil izdan moj rojstni list. Šola, gospodinjstvo, položnice, delo. Tu sem mati, ki se trudi otroke spraviti skozi šolo, do lastnega kruha, jih pripraviti na življenje v družbi. Tu ustvarjam svoj spletni podpis, tu skrbim za dokumente, tu sem v pregonu zaradi uporabe konoplje, tu dobivam denar, tu ga zapravljam. Tu pomivam posodo, polnim hladilnik, perem perilo, pospravljam igrače, vodim društvo… Večino teh stvari se težko lotim, kot bi nad mano visel črn oblak, s cmokom v želodcu. Iti po opravkih izven doma mi je popolnoma odveč, torej samo, ko ne gre drugače. V poplavi telefonov, računalnikov, televizije je težko motivirati otroke k drugemu delu. Kako ne, tudi jaz bi včasih najraje le buljila v tv ali telefon.
Skok v drugo realnost se zgodi, ko grem v Haloze. V naravo, kjer ni nič drugega, kot samo to, kar ponuja narava: razgled, vonjave, barve, glasove, veter, sonce, dež in zvezde. Še preden se pripeljem do hiše, že čutim, kako mi z ramen odpada breme mesta. Še preden stopim iz avta sem v drugem svetu, v naravi, kjer veljajo popolnoma drugačna vodila skozi dan. Zjutraj se zbudim nasmejana, polna energije za delo. Tega nikoli ne zmanjka. Primeš, kar je najbolj pomembno, čeprav si morda prejšnji večer pomembnost pripisoval nečemu drugemu. Tu nabiram gobe, jabolka, slive, češnje, zdaj na jesen tudi pridelke z njive, pa kostanj in še in še. Narava vedno kaj ponuja in ko je čas da si vzameš, to storiš ali pa ne. Hitro je jasno, kaj je najpomembnejše in kaj sploh ni, nič kaj dosti energije ne gre v razmišljanje, odgovori pridejo spontano. Vsaka stvar, ki jo tam počnem od jutra do večera, dobro vem, za kaj jo delam in je vredna vsega napora, ki ga vlagam vanjo. Ko sem zvečer izžeta kot cunja in komaj stojim, čutim v sebi neizmerno zadovoljstvo in ponos nad opravljenim delom. Takrat je utrujenost telesa pravzaprav nagrada neke vrste. Tu ni potrebe po televiziji, poročilih, igricah…. Tu delo potegne otroke samo od sebe, tu narava spodbuja igro pri delu kamorkoli se ozreš.
Torej, druga realnost mi je bliže, moji duši, moji osebnosti. Prišel bo čas, ko se bom s celim telesom naselila vanjo in jo tudi živela, doživljala, čutila. Ta druga realnost ne bo brez vpliva prve, ta ne bo izginila nikamor. Vse je odvisno od mene: koliko je bom vzela s seboj? Vse zagotovo ne, ena prvih stvari, ki bo odpadla bo televizija; na lastne oči vidim, koliko časa, prostora in razmišljanja terja od mene in družine. Druga stvar so na splošno stvari, spominki na preteklost. Vse preveč energije jemljejo spomini in nega le teh. Vseh pač ni treba negovati, sploh ne tistih, ki me vračajo nazaj v čase, ko sama s seboj in s svojimi dejanji nisem bila preveč zadovoljna. Preteklosti se ne da spreminjati, bolje jo je sprejeti kot najboljšo možno verzijo sebe takrat, si oprostiti, se zahvaliti samemu sebi in stopiti naprej. Ne bo lahko, a z nekaterih vidikov najlažje. Še vedno bom, kdor sem; morda bom boljša, ko bom dobro zase.
Selitev v drug kraj terja veliko sprememb, še več, če ob tem spreminjaš način življenja. Moje izkušnje mi govorijo, da bom izgubila mnoge prijatelje. Zgodilo se je že prej. Morda komu odleže, da ne bom blizu, kdo drug pa se ne bo zmogel privaditi misli, da me ni več blizu. In prav je tako, v svojem življenju tudi jaz potrebujem druge ljudi, ki me lahko naučijo kaj novega: delati in razmišljati drugače. Ne samo to, moja realnost me uči, da je čas za drugačne misli, za dejanja, ki štejejo, za življenje, ki ne samo jemlje, a tudi vrača.
Čeprav se zdi, da je življenje težko, brezupno, nespremenljivo, zagotovo vem, da temu ni tako. Ker verjamem v drugačna zadovoljstva kot jih ponuja življenje v mestu, že prve korake iz njega stopam zanesljivo in trdno. Veselim se prihodnosti, čistim strahove in se iz dneva v dan bolj veselim sprememb. Veliko lažje je biti dejaven za svojo prihodnost, kot samo čakati, v nezadovoljstvu in strahu pred spremembami, ki mi jih bo pripravil nekdo drug. Jaz sem sprememba in edino jaz vem, kaj je zame najbolje. Nihče me ne pozna tako dobro kot jaz sama in tako sem dolžna sama sebi zagotoviti prihodnost, ki jo želim zase in za svojo družino. In vem, da mi bo uspelo.
I-Nat, 9.10.2020