Že dolgo razmišljam, da bi nekaj napisala, pa se vsakič zadržim in sama sebi preprečim, da bi delila svoj gnev. Danes sem malce drugačne volje in čas je, da javno izrazim kaj si mislim o svetu v katerem živim.

S tremi besedami: NI MI VŠEČ. Pika.

Ni mi bil všeč že pred to namišljeno pandemijo, zdaj mi je všeč še manj. Že prej je bilo preveč nepošteno kamorkoli si se obrnil, koruptivno, zlagano, zmanipulirano in še bi lahko naštevala. Danes ni nič drugače. Edina razlika je v tem, da se je prej precej bolj skrivalo kako stvari potekajo, zdaj pa nam je vse to servirano naravnost v obraz. Kdor je to opazil že prej, mu je dogajanje v svetu popolnoma jasno, nekateri so sprevideli v zadnjih dveh letih, neka precejšna množica pa živi v prepričanju da tako pač je in da ni s tem nič narobe.

V svoji razlagi bom tako ljudi razdelila v nekaj skupin. Moj namen ni naperjati prsta v katerokoli od teh skupin, kogarkoli poniževati ali spravljati v slabo voljo ampak vam, ki boste tole prebrali do konca ponuditi razumevaje vsakršne teh skupin. Na vas pa je, da se prepoznate v katerem stanju zavesti ste in kako postati boljši človek.

1. POVOJNE GENERACIJE, naši najstarejši sodržavljani, stari med 80 in 108 let. To so ljudje, ki so živeli svoje zgodnje otroštvo in mladost v zelo težkih razmerah. Velikokrat niso imeli premoženja, tisti, ki so ga imeli, pa so nudili delo, težko delo ljudem brez zemlje. Tako je bilo narejeno vse, da ni bilo stradeža v celotni deželi. To so ljudje, ki so nam gradili šole, zdravstvene domove, kulturne dvorane, parke, ceste, železnice, stanovanja itd. Ker sami niso imeli ničesar, ali zelo malo, so želeli poskrbeti, da njihovim potomcem ne bi šlo tako slabo kot njim samim. Tako so poleg svojega časa darovali za skupno dobro naroda tudi del težko prislužene plače. Preživeli so čas vojne in to ostane vtisnjeno v spomine. Svoje otroke so učili delati in jih spodbujali k zaposlitvam, kajti denar odžene skrb po lakoti in revščini in delo pripomore k javnemu dobremu, za narod, za sočloveka. Še ne polnoletni so odhajali po svetu s trebuhom za kruhom. Zgradili so svet, udejanjili trgovine, poskrbeli za zdravstveno oskrbo vsakogar, organizirano in vsem dostopno izobraževanje, infrastrukturo za povezovanje z drugimi. Svet je bil urejen in pripravljen za naslednjo generacijo zdaj polnoletnih potomcev.
2. GENERACIJA POVOJNIH POTOMCEV, stari med 55 in 80 let. To so ljudje, ki so se rojevali v urejeni svet. Vsakdan je bil poln zgodb o vojni, ki so bile vse prej kot prijetne, v filmih in slikah. To je bil čas radia, tudi že televizije, vojne ni bilo. Delo se je našlo, lahko si študiral, lakote ni bilo. Tisti, ki niso imeli, so z veseljem poskrbeli za tiste, ki niso imeli. Sosed je pomagal sosedu, zbralo se je denar za ideje, ki so pripomogle k udobju in ugodju splošne populacije. Da bi lahko imeli vse in še več je ta generacija odprla meje Jugoslovanom, da so lahko še lažje spoznavali svet. Ta svet je imel marsikaj, česar nismo imeli sami, tako banane, kot vozila in druge tehnologije, kar si je srce poželelo. Ti mladi odrasli so bili na varnem pod streho in nahranjeni, za blagor naroda pa se ni bilo več treba boriti. Svet je bil lep in vse je delovalo samo po sebi, z malce truda sprememb željnih ljudi. Našel se je čas za druženje mladine in večerne plese. Veselice. S predpisi in zakoni so se ukvarjali izvoljeni ljudje, ki tako kot preprost človek dela v najboljše svojega naroda. Bodi priden, hodi v šolo in imel boš službo, je bil moto, ki so ga prenesli na svoje potomce.
3. GENERACIJA ROJENA V UDOBJE, stari med 40 in 55 let. Sem pašem tudi sama. Mi smo rojeni v televizorje, poročila, razpad Jugoslavije, Tita, amerikanizacije, potrošnje in še in še. Ko smo bili majhni so bili prijatelji vse kar smo potrebovali. Izmišljali smo si igre, igrače, se vozili s kolesom in se igrali kavbojce in indijance. Poznamo tudi vojne zgodbe, a smo jih le nekateri slišali pripovedovati iz prve roke. Dovoljeno nam je bilo, da delamo napake in tudi, da jih popravimo. Policisti so nas bolj strašili in grozili, da nas bodo zašpecali staršem, če nas še kdaj zalotijo in nas nikoli niso denarno kaznovali. Pridno smo hodili v šole, spoštovali naše učitelje in starše. Bili smo generacija mladostnikov, ki smo dneve preživljali v gmajnah, ob vodah, s kitarami v rokah in peli slovenske popularne pesmi. Zahajali smo v diskoteke, plesali, se družili medgeneracijsko in kovali trdne prijateljske odnose. Izumljali smo najbolj nore načine zabavanja, od nočnega kopanja, do kresovanj in skrivnih piknikov ali šotoriranja v naravi. Vsak izgovor smo znali najti za še eno zabavo, veselico, popivanje na kratko. Prva stvar ob omembi zabave je bil alkohol in drugače se nismo znali zabavati. Pa ne da se nismo imeli tudi sicer lepo, a žurali smo le takrat, ko smo se ga svinjsko nažrli. Kasneje, ko smo odrasli, tam med 25 in 30 letom, pa smo svoja sredstva raje namenjali novim tehnologijam. Revščine že zdavnaj ni bilo več, službe so bile, čas za zabavo tudi, manjkalo nam je le še malce več premoženja: novo kolo, tv z daljincem in kako z veseljem smo pograbili telefone brez kabla. Smo pa tudi generacija, ki smo pričeli opažati, da vse ni ravno tako, kot so nam pripovedovali starši. Da policija ne ščiti, da se izkorišča delavce, da se spreminja okus in vonj hrane v trgovinah, da se dogajajo čudne stvar z vremenom, da politiki lažejo, mediji zavajajo, da država ne dela v dobro svojih državljanov. Ko smo bili stari 25 let nas nihče ni jemal resno in zelo smo se morali truditi, da nas je svet in okolica pričela gledati kot odrasle. Pričeli smo spraševat nam odgovorne skrbnike države, premoženja, javnega zdravja, za katere nam je bilo rečeno, da so tam v naše dobro, kaj je s tem svetom narobe. Začeli smo zahtevati spremembe krivic, ki smo jih opažali. Mnogi so se popolnoma podredili stvarem, tako kot so, mnogi drugi pa še vedno razmišljajo kako bi pripomogli k boljšemu jutri. Za vse je kriva politična zalega.
4. GENERACIJA KI JI JE VSE POLOŽENO VZIBELKO, stari 30 do 40 let. Služb je vedno manj, zahteva se izobraženost na papirju in ne znanje. Mnogi so še vedno otroci, ne po izgledu, po obnašanju. Branijo se odgovornosti. Za vse je kriv nekdo drug in za vsako težavo se najde instant rešitev. Ničesar več ti ni treba, razen, če tako želiš sam, s klikom na gumb. Zagotovo ob vsaki težavi obstaja nekje napisano kako je prav postopati, da le zaženeš upravni aparat, ali celo sodnega. Potem bentiš čez ta isti sistem, da je z njim vse narobe. Če si potomec onih, ki jih je vojna najbolj prizadela, pa danes misliš, da je s tem svetom vse v najlepšem redu, ker vse imaš na dosegu roke. Njim se je v življenju zgodilo to, da si lahko dobil vse, če si le imel denar ali pravilni pisni izkaz tega, kar si, seveda poštempljan.
5. V vseh generacijah poprej so seveda izjeme. Nekatere živijo realnost svojih prednikov, drugi v tem ne vidijo vsega in stremijo k nečemu več. Pri današnji mladini, stari med 16 in 30, ki se bodo do 40. leta borili za priznanje odraslosti so razlike v njihovem dojemanju sveta že enormne. Nekatere vleče v naravo, jih močno skrbi kaj se dogaja z družbo na splošno, našim odnosom do stvari, narave, okolja na splošno. Kdo skrbi za naše zdravje, naša telesa, premoženje? Po drugi strani pa so očitni tudi tisti, ki jim je najvažneje, da jim zdravnik da čudežno tabletko in da je zunanji izgled izpopolnjen z najnovejšimi priporočili modne industrije. Da je tako kot je, ker je edino prav tisto, kar ukaže oblast in je treba ubogati. V obema tema skupinama je skupno to, da oboji najdejo močne somišljenike v vseh preteklih generacijah. V vseh generacijah smo ljudje, ki želimo dobro, ločimo pa se na dve skupini: eni želijo dobro sebi, drugi pa dobro planetu z vsem njegovim življenjem. Prejšnjo generacijo in tudi to se je utrjevalo v prepričanju vsi drugačni, vsi enakopravni in tako smo se razdrugačili sami, na vseh možnih področjih, od rase, vere, zdravstvenega stanja, stanja zavesti, izobraženosti in še in še. S poudarki, da se ne sme diskriminirati smo uspeli zapolniti neke dokumente, ki so edino kar nekaj velja. Ta generacija, vključno z vsemi prejšnjimi vred pade v naziv ZAVEDENA GENERACIJA.
6. ZLORABLJENA GENERACIJA jasno, so naši najmlajši, otroci in mladostniki, ki jih družba nikoli ne bo imela za odrasle. Saj tudi nikoli ne bodo sposobni to postati. Vse se zgodi samo od sebe, če le pritisneš gumb. V tej skupini pa niso zgolj otroci, ampak tudi stari ljudje, bolni ljudje, ljudje v stiski in revščini. To so otroci, ki se jim skozi šolski sistem, s pomočjo zdravniških služb, represivnega organa policije in sodišč vsakodnevno dopoveduje, da je z njimi nekaj narobe. To so otroci, ki so za svoje zvedave napake kaznovani z denarjem, še preden so ga sami sposobni zaslužiti. To so otroci, ki se jih etiketira z diagnozami psihiatrov, ki so si kariero naredili na tem, da so njihovi idoli grozno mučili ljudi in to one iz najšibkejših skupin (sirote, vaški posebneži, telesno prizadeti ljudje). Ti otroci brez teh nalepk ne morejo več niti komunicirati. Človek zraven tebe ni več dober, pošten, usmiljen, ljubeč, ampak je gej, vegetarijanec, invalid, doktor, čudak, če drugače razmišlja. Tem otrokom je bila v zadnjem letu in še malo odvzeta pravica do druženja in tkanja najglobljih prijateljskih vezi, ki jih stkeš edinole ko z nekom skupaj doživljaš prijetne in neprijetne stvari in se o tem pogovarjaš in deliš občutke. To generacijo se je odtrgalo od razmišljanja in potisnilo v uboganje brez razmišljanja. To so stolili ljudje iz 2. in 3. generacije. Isti ljudje, ki so nam dnevno kot otrokom vcepljali v glavo, da naj vendarle le malce mislimo tudi z njo. Učitelji moje generacije so često spraševali mladino: A Če bi Peter skočil na glavo z mosta bi tudi ti? Danes te iste generacije svojim potomcem govorijo, naj nič ne sprašujemo, ker je vlada rekla, naj skočimo z mosta na glavo. Da je treba ubogat, ker nadrejeni ve, in ker je treba slediti predpisanem obrazcu. To generacijo učimo, da človečnost in sočustvovanje nista čisto nič pomembna. Ne do človeka, ne do hrane, ne do narave, ker zagotovo tam nekje piše kako mora biti in nekdo to nadzira in vse je prav. V tej generaciji bodo večni otroci, ki ne bodo znali niti cenili ničesar več, razen tisto, kar piše na papirju. Življenje samo bo nepomembno, misel odstranjena, drugačno obnašanje sankcionirano. Vse to nam že danes kažejo nedavni pilotni projekti kitajske, ki se širijo po vsem svetu in postajajo naš vsakdan: Popoln nadzor nad vsem. Tudi pilotni projekti v avstraliji o prepovedi gojenja domače zelenjave ali zastonj dežju se nezadržno širijo po celem svetu. Zlorabljena generacija nima več ročnega znanja potrebnega, če civilizacija kolapsira. Komaj kdo si naredi sam sendvič, zakaj le, če kupiš narejenega? Tej generaciji je normalno, da je ginko nek bel prah stisnjen v tableto, ki jo dobiš v lekarni.
7. GENERACIJA ODPRTIH OČI, najdemo jih v vseh prejšnjih skupinah. Starejša, kot je generacija, hitreje se zmanjšuje število teh ljudi. V 1. skupini so jim rekli vaški posebneži in nikogar niso motili. V drugi skupini so jim rekli lenobe ali pa so menili, da nekaj z njimi ni ok. v 3. skupini so jih pričeli zapirati v umobolnice ali jih poniževati drugače, kajti drugače mislečih so se bali. v četrti skupini so želeli priti stvarem do dna in so jih označevali z raznimi nalepkami. V peti skupini jih je bilo že tako veliko, drugače mislečih, da jih je bilo potrebno zdraviti. V šesti skupini se že otroke označuje z diagnozami, polni z zdravili ki niso več naravna in ob vsakem odstopanju posameznika se zahteva sprožitev upravljalnega aparata, kamor je danes vpetih precej več ljudi kot še par generacij nazaj. Pri dvanajstih letih si polno odgovoren za svoja “napačna dejanja”, napako lahko popraviš samo z denarjem, ki ga dobivaš od staršev. Če ga imajo. Ta zadnja skupina ne vidi dlje od svojega nosa, ker je to, skoraj zagotovo, kaznivo. Kdorkoli od nas je kadarkoli v svojem življenju doživel krivico tega aparata, je zagotovo spoznal, da je nakaj tisto kar piše na papirju in nekaj drugega to, kar si doživel. Marsikdo se zlomi in ga krivica grize celo življenje. Drugi prebrodijo in skušajo pomagati drugim. Marsikdo pod pretvezo skrbi za druge skrbi samo za lastne interese. Tako generacije odprtih oči zelo dobro vidijo skozi prevare, manipulacije v namero  razčlovečenosti družbe. To je zelo obremenjujoče za vsakega posameznika, ki spregleda. Če se to zgodi nekomu, ki nima sogovornika je breme preveliko in brez deljenja izkušenj in občutkov, pa tudi znanja, zagotovo mnogo preveliko. Zato bom rekla, da mora generacija odprtih oči nujno odpreti tudi ušesa in prisluhniti drugače mislečim. Ta generacija ve, da jim čutila še vedno jasno in močno signalizirajo med prav in narobe. Ta generacija se ne more odpovedati lastnim očem, da bi ne videla več kar je spregledala. Ta generacija nosi močno breme kreiranja naše prihodnosti in ohranjanja naših znanj, da bomo lahko preživeli. Ta generacija mora deliti svoje znanje brezplačno in z ljubeznijo. Ta generacija je učiteljica prihodnjih rodov in če ne bo pogumna, bomo ugonobili sami sebe, s planetom vred, kajti za nič nam ne bo mar in za nič ne bomo ne znali, ne želeli poskrbeti.
8. SLEPA GENERACIJA, zaposleni v upravljanju sistema. Sem štejem vse tiste, ki jih nikoli ne zanima, kako njihovo delo in vsebina, kot košček sestavljanke dopolnjuje kreacijo življenja in vsakdana. Tiste, ki pod pretvezo napredka škodijo planetu in njegovim prebivalcem. Torej, če izdelaš en sam košček bombe, si kriv za mrtve ravno toliko, kot tisti, ki je bombo odvrgel. Če delaš za računalnikom v klavnici piščancev, si kriv enako, kot bi sam držal nož v eni in kokoš v drugi roki. Če si prodajalka v trgovini in nadzoruješ ljudi, če imajo masko ali ne, si toliko kriv za vzdrževanje nadzora nad posameznikom, kot one kitajske aplikacije. In če kot ravnatelj dovoljuješ svoji šoli, da deli otrokom vodo v plastenki, si toliko kriv za onesnaženje planeta, kot oni, ki zliva nafto v morja. Slepa generacija živi v iluzijah. Nekaterim je vse ok. Nekateri izumljajo stvari v dobro vseh a niti ne pomislijo, da to zagotovo ne more biti samo dobro. Veliko ljudi v slepi generaciji zlahka razporedimo tudi v zavedeno generacijo, ali generacijo, ki ji je vse položeno v zibelko. Le manj jih je.

 

Ne pozabite, na nikogar ne kažem s prstom, a skrajni čas je, da se nehamo pretvarjati, da nismo sami krivi, da je tako kot je. Vsaka od naštetih skupin močno pripomore k spremembam in razmišljanju v prihodnjih generacijah. In če ste pošteni do sebe boste prepoznali vzorce, ki ste jih nase prenesli vede ali nevede od prednikov vseh generacij. Če želiš vedeti zakaj si programiran, kot pač si, poglej svoje generacije prednikov nazaj in poglej na križ, ki ga nosiš zdaj ti. Če pogledaš nazaj, boš vedel zakaj ga nosiš in se morda odločiš, da ga ti pa ne boš nosil naprej, niti ne dal svojim naslednikom v breme.

Sama močno čutim, da živimo v ključnem momentu, ko imamo resnično moč odločati kako želimo živeti na tem svetu. Kljub vsem scenarijem, ki jih je elita pripravila za večino in jih je pripravljena tudi financirati, to ne pomeni še ničesar za našo prihodnost. Če bomo kot družba rekli ne, ne bo interesa za finančno podporo. Čas je, da se nehamo ločevati z oznakami, diplomami, nalepkami psihiatrije in začnemo delati to, česar imamo polna usta in nehamo delati vse, kar ni prav. To pa nam posameznikom ne bo uspelo, če se ne bomo začeli povezovati, skrbeti drug za drugega in za okolje v katerem živimo. To pa samo preko virtualnega sveta ne bo šlo. Vsaka sprememba, ki jo bomo udejanjili iz ljubezni, bo neizbežno košček sestavljanke v kreaciji našega sveta. Morda ne ravno nujno za časa našega življenja, a kot je razvidno zgoraj, se miselnost in ravnanje spreminjata šele skozi generacije. Zakaj ne bi bili mi prvi?

Imejte se radi in podpirajte tiste, ki delujejo v dobro človeštva. Pa ne samo zato, ker so tako rekli. Preverite, brskajte, raziskujte, učite se, delite znanje, družite se, delite čustva, zdravite svoje rane in ne živite v preteklosti. S svojimi dejanji kažemo kdo smo. Tudi jaz.

Naj povežem vse skupaj z naslovom prispevka. Ločevanje je kljub vsem Ustavam, človekovim pravicam, deklaracijam, konvencijam in drugim dokumentom na to temo, danes uzakonjeno in obvezno. Na vsakem koraku ločeni s takim ali drugačnim razlogom smo to globoko zakoreninili v našo dediščino. Kljub temu, da smo doživeli rasna ločevanja, verska ločevanja, prohibicije takšne in drugačne in da se radi pohvalimo s tem, da smo delali narobe in da vemo zdaj bolje, vendarle hkrati dopuščamo in ustvarjamo medicinsko segregacijo, ki ločuje zdrave od bolnih. In ne da bi ščitili bolne, mi omejujemo zdrave ljudi in ubijamo zdravo kmečko pamet! Še celo, ko se je ljudi ločevalo po barvi kože, so oboji imeli pravice do druženja v gostilnah, stvari so danes slabše: zdravi ne moremo sedeti v gostilni ali iti na koncert, kaj šele čez mejo. Beseda ni vredna nič, če je izrečena – napisana mora biti na listu papirja z točno določenim žigom in s tem upravlja nekdo namesto nas. Mar ni čudovito, da nam ni treba nositi nobene odgovornosti za nič? Če smo tako zlahka pristali na medicinsko segregacijo, kaj vse smo še pripravljeni podeliti v upravljanje za lastno ugodje? Naslednja so naša telesa in misli. Premoženje pa nam bodo menda pobrali kar vsem po vrsti, ker ni prav, da imajo eni več kot drugi. Ni pa pojasnjeno, da bo potem nekdo vendarle glavni nadzorni, ker bo potrebno s tem upravljati. Ena oblast? Ali en večvreden posameznik?

Lahko bi napisala še veliko več, pa se ne bi rada spuščala v vse, kaj je s tem svetom narobe. To bi terjalo ure in ure kilovatnih ur električne energije. In mojih čustev ob tem kar zlivam na tale ekran. Ostanite odprti in brez predsodkov. Prisluhnite in sočustvujte. Dejanja povedo kdo ste. Pokažite, kdo ste. Jest vas mam rada, vi pa kakor čte.

Če ste prišli do konca tega prispevka in niste name jezni kot ris, dobrodošli v generaciji ODPRTIH oči. Razmišljanje, ki se je ob mojih besedah sprožilo znotraj vas, bom rade volje prebrala. Podelite ga še s kom drugim. Če bi radi razmišljali še onkraj zgoraj zapisanega priporočam tale posnetek o tem, kaj je kognitivna disonanca.

I-Nat Espera, 7.6.21