Avgust 2020

3. 8. 2020

Včeraj smo se vrnili v Ljubljano. Kot bi slutili, da bo vreme neprimerno za delo zunaj. Torej malce po opravkih in da se opere perilo ter podobne zadeve. In seveda, da se otroci malce priklopijo na risanke. Nad tem nisem navdušena, a dovolim. Tudi meni bi bilo kot otroku hudo, da se mi vzame, kar imam rada. Sploh pa sta si najmlajši z vso pomočjo na kmetiji v tem tednu zaslužili malce oddiha.

V sredo zjutraj smo že navsezgodaj zložile v samokolnico orodje, semena, nekaj keksov in steklenico vode. Naša Bina je izredno trmast otrok in je odločitev, da sama pelje samokolnico do njive tudi izpeljala. Kdor ve, kako strma je pot navzgor, se bo čudil, da je res zmogla. Ni se pustila motit, vsake nekaj metrov so jo premamile črne robide, ki so bile odličen razlog za kratek oddih. Ko se ona odloči, zadeve spelje do konca. Še vedno nas je čakalo ruvanje korenin, med katerimi prevladujejo kopriva, robida in zlata rozga. No, ne pozabimo na vsemogočni slak.

Popoldne smo nabirale in jedle slive, ki so po besedah soseda letos neverjetno zgodnje. Par dreves je že zrelih, to so tiste, podolgovate slive. Okrogle pa zorijo postopoma in od enega do drugega drevesa se jih vsaka dva dni zlahka s tal obere dobrih pet kilogramov. Na drevesih se kljub temu ne pozna, da bi jih kaj manjkalo.

Zvečer je nad Bočem divjala nevihta. Grmenje, ki se je raztezalo čez celotno okolico, je zvenelo kot bobneč zid, ki se počasi približuje, pride nad glavo in odbobni naprej čez obzorje. Strele so švigale visoko po zraku in ni bilo videti, da bi katera iskala stik s tlemi. Od daleč je bilo videti pravljično.

V četrtek smo tako dopoldan, kot zvečer rile med koreninami po njivi. Čez dan je bilo prevroče, pa smo si vzele čas za kuhanje in preizkušanje novih receptov. Od sosede sem dobila domačo skuto in ker smo brez hladilnika, jo je bilo treba porabiti čim prej. Jedle smo palačinke s skuto, naredile za v juho cmočke s skuto in zdrobom ter umesile skutine knedle s slivami. Vse razen palačink sem delala prvič in sem navdušena nad uspehom. Poleg kuhinje smo se igrale tudi s kartami ter se izmenično hladile v našem čebru z vodo. Zvečer je prišel tudi Tone, starejši otroci so skupaj ostali doma.

V petek zjutraj sem uspela zaključiti z razkoreninjanjem  njive. Že zelo zgodaj je bilo peklensko vroče, zato sem se nazaj grede, da se malo ohladim, sprehodila še skozi gozd in nabrala mimogrede spet en klobuk lisičk in jurčkov. Tone je pridno kosil travnate površine okrog hiše. Tudi to popoldne je bilo zaznamovano z slivovo marmelado, čebrom z vodo in partijo kart. Čez dan je veliko prevroče za delo okrog hiše. Zvečer smo dobili ljub obisk in ob soju lune preživeli skupaj čudovit večer.

V soboto smo zmagali nad njivo, saj smo odstranili vse vidne in malo slabše skrite korenine ter jo do zadnjega centimetra tudi zasejali in zasadili. Vem, zelo pozni smo, a vseeno upamo na nekaj pridelka. Bolj kot to želimo letos predvsem opazovati dinamiko njive, jo dobro spoznati in se pripraviti na drugo leto, ko bodo razmere manj krute kot letos, ko smo iz popolne divjine čistili to zaplato prsti.

Nedelja je bila malo hladnejša, kar pa nas ni ustavilo pri kopanju v čebru, niti pri nabiranju sliv, niti pri košnji trave.

Elektrike še vedno nimamo, pa kaj zato, do danes smo se navadili biti brez nje. Pa ne, da bi je ne hoteli imeti, le birokracija pri dejanju priklopa zahteva ogromno potrpežljivosti: procedura in dogovarjanje se vlečeta že dva meseca. No, minilo bo še vsaj dva tedna, preden bo v hiši zagorela luč. Do konca šolskih počitnic nam bosta ostala zgolj dva elektrificirana tedna. Upam, da v tem času utegnemo narediti kakšno konkretno delo še znotraj hiše.Do takrat pa se bomo ukvarjali s slivami, košnjo trave in namakanju v čebru. Tudi to je super.

4.- 10. 8. 2020

Danes je svetovni dan lenuhov, tako so zjutraj rekli po radiu. Morda smo se zato že včeraj zvečer instinktivno odločili, da danes lenarimo. Pretekli teden je bil prijeten, a tudi naporen. Veliko je bilo storjenega. V četrtek zjutraj sem pokosila okrog njive. S koso. Vzelo mi je tri ure, potem je tako ali tako postalo prevroče. Tone je pokosil nad njivo in pot do njive in to je trajalo dobri dve uri. Dobro je vedeti koliko časa ti kaka nova reč vzame.

Na njivi bujno raste in odganja. Presenetljivo hitro je vzklilo celo korenje. Motovilec sem posejala tako gosto, da nastaja neprodušna preproga. No, naslednjič bom vedela bolje. Čeprav gosto, je videti lepo. Konoplja raste točno tako, kot pravijo. V slabih treh tednih, odkar smo jo sejali se je iz semena ponekod vzpela že na petdeset centimetrov. Ocenjujemo, da bo pri taki hitrosti zrasla nad meter, preden bo pričela cveteti. Čas bo potrdil ali pa zavrgel naša opažanja.

Gozd še vedno ponuja gobe: Lisičke, jurčke in čudovite vražje gobane. Tudi drevesne gobe je videti povsod in še celo paleto neznanih lepotic.

Vikend je minil v kuhanju marmelade in slivovega gostega soka. Sto kozarčkov marmelade in 12 steklenic soka. Soka bomo naredili še nekaj. Imeli smo tudi nekaj obiska slivoželjnih prijateljev, tako smo se od petka zjutraj, do nedelje zvečer družili med seboj v družbi radodarnega drevja in njihovih plodov. Verjamem, da bodo iz njih nastale same dobrote. Sliv je še vedno ogromno in so na voljo, če se vam jih ljubi nabirati. Pa robid in sladkih drobnih hrušk za sušenje.

Hvala ti G., da si prišla in mi polepšala dan, ter seveda, da si nas nahranila z ljubeznijo, ki si jo skrivoma natresla v naše kosilo. Hvala tvojemu bratu za darilce in prijetno družbo.

Hvala tudi U. tebi, da se lahko zanesem nate, da si stroj, ki ne odneha, dokler ni delo opravljeno. Lepo je bilo delati s tabo.

Tudi otroci so bili pridni, pomagali so pri slivah, kuhi, pomivanju posode.

Oba večera smo preživeli ob ognju in opazovali nočno nebo. Približuje se višek meteorskega dežja in sem ter tja se že pojavljajo čudoviti zvezdni utrinki. Včeraj pa smo okrog polnoči opazovali prečudovit lunin vzhod. Ne vem, če sem kdaj videla lepšega.

Danes je poseben dan. Moj oče in moja hči praznujeta rojstni dan, letošnjega si bomo zapomnili tudi po tem, da je v naši hiši končno zasvetila luč. Konec življenja brez elektrike in pričetek del, ki prej niso bila izvedljiva. Veselim se.

 

11. do 15. 8. 2020

Začetek tedna je minil brez posebnih premikov. Predvsem v znamenju počitka in nizke delovne energije. Nekaj plevela smo odstranili iz njive, to pa je bilo več ali manj vse. No, morda še to, da smo kuhinjo iz otroške spalnice in jedilnico iz najine končno prestavili v svoj prostor, kjer bo kuhinja tudi kasneje. Ker imamo zdaj elektriko smo si omislili malo luksuza in sicer mali hladilnik. Končno se hrana ne bo tako hitro kvarila. To mi je v veliko veselje.

S četrtka na petek smo imeli obisk: poučen, družaben in delaven. Hvala ti N. za obilico novih informacij in predanih znanj. Nabirali smo slive, kaj pa drugega. Ni jim videti konca. V naslednjih dveh tednih bomo več ali manj otresali drevesa, v kolikor nam bo vreme naklonjeno.

Tone se je lotil čiščenja kleti, kajti nujno bo potreben hladen prostor za shranjevanje ozimnice. Na žalost je nekaj starih sodov klavrno propadlo v čakanju na novega lastnika. Propadli so do te mere, da so popolnoma uničeni in niti ne več primerni za morebiten okras. Na žalost bomo tudi pri nas dobri stari les zamenjali za plastiko. To me žalosti, a druge rešitve za shranjevanje trenutno nimamo.

Na posestvu smo medtem odkrili še nekaj jablan in hrušk. Hruške so predvsem take, za sušenje ali fermentiranje, jabolka pa bolj poznih sort. So še zelo trda in pečke še nič ne črnijo.

Njiva bujno raste. Konoplje so presegle 60 cm in prvi moški se že pojavljajo. Sončnice jim zvesto sledijo in konkurirajo v rasti. Tudi zelje, motovilec, solata, korenjček, redkvice, itd, rastejo bujno. Vlage imajo dovolj, sonca tudi. Slak počasi preraščata detelja in ajda. Lepo je opazovati rast rastlin, njihov razvoj, seveda še lepše uživati njih plodove.

Okrog naše hiše trenutno diši po slivah. Pa ne iz kuhinje, temveč izpod dreves. Vseh enostavno ne zmoremo sproti pobirati. Vedno bolj občudujem bivše naseljence, ki so vse to zmogli pobrati, predelati, pojesti in prodati. Če so oni, bomo najbrž tudi mi sčasoma lahko.

28. 8. 2020

Počasi mineva čudoviti mesec avgust. Ne morem verjeti, kako hitro lahko mine poletje in kako veliko stvari se lahko zgodi v tem kratkem obdobju.

Pretekli teden sem preživela večinoma na njivi, v plevelu, ki je zrasel med vrtninami. Nekaj dni pa zopet pod slivami, ki jim še kar ni videti konca. Ravno včeraj sem odkrila še enajst dreves in danes dve novi. Letos nas je narava bogato obdarila. Izredno sem hvaležna slivam, ki so se letos odločile, da ne bodo rodile.

Robid se sploh še nisem lotila in nekako se mi zdi, da se bom z njimi zadovoljila prihodnje leto. Naše jablane so polne jabolk. Vsaka nosi drugačna jabolka in vsa so taka pozna, za ozimnico. Morda se kdaj naučim narediti jabolčni kis tudi sama. Ko bom velika. Prostor in jabolka imam, ostalo pride z leti. Hrušk za sušenje nismo utegnili pobrati. Večino je pojedla srnjad in druge živalce, hvaležna sem jim, da tako vestno pospravljajo. Morda ni prav, da napišem, da mi v njivo ne hodijo, ker morda zjutraj odkrijem nasprotno. Naša njiva je na samem in ni ograjena. No, morda, vse naokrog raste konopljin zid, katerega so srne zgolj poskušale. Komaj opazno je sem ter tja manjkal vršiček mlade bilke. Tudi za posteljo so si jo izbrale vsaj tri srne, pa nič hudega, konoplja malo leži, a raste naprej in konec koncev, konoplja manjka tudi živalim, ne zgolj nam, ljudem. Ste vedeli, da imajo VSI vretenčarji endokanabinoidni sistem. Če pomislimo nanje, je morda škoda narejena človeku majhna v primerjavi s tem, koliko živalim smo s prepovedjo in odvzetjem te zdravilne zeli naredili škode.

Nasad konoplje, ki je ponekod že višji od mene, čeprav star šele mesec dni je v polnem razcvetu moških. Po njih se pase nešteto čebel. Morda povprašam pri čebelnjaku, kako je letos z varojo? Čebele gredo v konopljo po cvetni prah in zaščito proti temu zoprnemu zajedalcu. S polja odnašajo težko breme od jutra do večera. Res so pridne delavke.

Lepo rastejo tudi bučke in paradižniki, ki so bili dovolj odporni, da so prenesli slabo vreme tega poletja, predvsem vlago. Paprik še ni. Kitajsko in navadno zelje rasteta bujno. Pojedli smo prvo kolerabo. Fižol raste. Redkvice se debelijo in rdeče že jemo. Radič zadovoljivo napreduje, tudi korenje. Repa čaka, da jo zredčim. Motovilec ni prikukal na plano. Še, morda?

Spiralni labirint je nizek, a morda je tudi to ravno kot mora biti, kajti lepo je viden z roba njive. Da bi konoplja zgolj ne bila samo konoplja, smo tudi vanjo vrezali labirint. Ta še ni popolnoma končan, saj izhoda ven še ni, razen nazaj od koder si prišel.

Nekaj dni smo sosedu pomagali pobirati slive. Počasi se mi zdi, da kamorkoli v travo pogledam iz nje blešči slivova modrina. Da se razumemo, tudi tam, kjer sliv sploh ni…. Jutri kuham zadnjo marmelado. Morda, ampak res samo morda naredim še kak liter gostega slivovega soka, ker je tako presneto dober.

Moj mož je izredno priden človek. Ko se nečesa loti, to spelje do konca in rezultat je vedno perfekten. Tokrat je počistil staro vinsko klet, odstranil nagnite sode, razkužil prostor in pripravil prve police za hrambo ozimnice.

Očistil je še en prostor hiše, kjer bo kurilnica. Kaj vse se ne najde v še neraziskanih kotičkih. Danes smo ugotovili, da smo cela družina opremljeni z starimi, lesenimi vilami za spravilo sena. Poleg motik in grabelj naprimer. Imamo kar nekaj starih naprav za obdelavo pridelka. Če kaj ne vemo za kaj se je uporabljalo, nam starejši sosedje radi razložijo. Morda le jaz vidim iskrico nostalgije, ki se prižge v njihovih očeh, ob spominih na včasih. S celim obrazom se vrnejo nazaj, za trenutek, v spomine, ki so kdo ve kakšni in kar zažarijo.

Moji sosedje so zakon! Tako prijetnih ljudi ni bilo okoli mene že dolgo. Pa vsi živijo precej stran. Težko si je morda predstavljati kaj pomeni imeti sosede tako stran, pa vendar tako blizu. V Bohinju menda, od koder prihajam, nimaš neposrednega soseda nikoli tako daleč stran, kot imam jaz najbližjega. V mestih, kjer sem živela zadnjih 30 let je to nepredstavljivo. Pa vendar so mi sosedje bliže, kot kadarkoli do sedaj. Danes sva se podružila še z enim od sosedov, mejašev. Da smo malo raziskovali kje se naše konča in začne njihovo. Smo se strinjali, da si pogledamo, se kar dogovorimo in naj tako velja. Roko v roko, en na zdravje in verjamem, da bo dogovor držal bolj kot na kakršnemu koli papirju.

Zunaj je vse pripravljeno za povezavo odtokov z čistilno napravo. Čakamo mojstra, da poda navodila.

Danes smo imeli obisk. Hvala vama, V. in Ž., lepo sta mi polepšala dan, pardon: nam vsem.

Kmalu bo konec tedna in morali se bomo vrniti v Ljubljano za nekaj dni, potem pa hitro nazaj, v mir in tišino, v objem narave. V resnici si sploh ne želim nazaj, v hrup in energijo mesta. Nikoli več zares. Zdaj se spopadam v notranjem boju s strahom vrniti se nazaj domov. Šola in vse kar želijo početi z mojimi otroci tam notri, za zidovi, kamor starši nimamo vstopa. Šola pa je obvezna. Kaj se bo zgodilo, če mi otroci zbolijo. Običajno jih ni potrebno voziti k zdravnikom, res zelo redko in že dolgo ne. Kaj se bo zgodilo, če bodo prehlajeni in jih ne bom peljala k zdravniku, če se mi ne bo zdelo potrebno? Mi bo na vrata trkala policija? (Vem kako je, ko ti potrkajo na vrata ob sedmih zjutraj, s psom in v neprebojnih jopičih.)

Verjamem, da so moji otroci zdravi, odporni na blato in prah, ter sposobni se pozdraviti s pomočjo svojega močnega imunskega sistema. Jaz sem tu kot mati zgolj za to, da jim blažim neprijetne simptome, če se kaj pojavi. In da zdravo presodim, kdaj stanje otroka zahteva pomoč bolj usposobljene osebe. Za prehlad se pa ja ne hodi k zdravniku. Moja zadnja dva obiska pri zdravniku sta se odvila takole: Zdrava sem stopila v čakalnico in pričela kašljat, ko me je zdravnik sprejel se je kašelj stopnjeval in ordinacijo sem zapustila bolna. Ter nekaj dni preležala z vročino. Tako da se zdravnikom izogibam.

Da ne zaključim tako črnogledo raje malce pogledam v nebo in se nasmejem zvezdam. Luna je nocoj že skoraj zašla, med svetlečimi zvezdami se plazijo sence oblakov. Na sosednjem bregu šumi listje drevja, ki raste na grebenu. Iz vseh strani prepevajo žabice svoje nočne serenade. Zvok otrok se je umiril znotraj hiše. Malce mi sicer blešči v oči monitor računalnika, a če se ozrem čezenj je pogled na okolico pomirjujoč. Čeprav se iz okolja sliši  neprešteto število različnih glasov in zvokov večjega miru ne poznam. In ga niti ne potrebujem.

Za vse moje znance in prijatelje, s katerimi sem kdaj zašla v debato o tem, kje in kako si želimo živeti: samo ne obupajte, če še niste našli. Ne prenehajte sanjariti in čarati kakor veste in znate, da se vam sanje magično uresničijo. Morda ne jutri ali drugo leto, a vendar se bodo, dokler si boste le drznili sanjati preko meja trenutnih možnosti. Saj veste: “Kdor išče, ta najde.”

Še tole čutim, da moram napisati:

  1. MISEL, vse se prične udejanjati, hip za tem, ko se sproži misel.
  2. BESEDA: misel, ki ni ubesedena, nima moči, da bi postala kaj več, kot samo misel. Z besedo ji damo moč, kakršno moč dasta voda in sonce semenu, da vzklije.
  3. MANIFESTACIJA: Najbolj morda težka transformacija skozi katero misel gre. Včasih se udejanji v hipu a včasih potrebuje dolga desetletja.

Če ne znamo biti potrpežljivi, strpni, vztrajni, bo naša misel le redko prešla v besedo. In če beseda ne bo izrečena s srcem in ljubeznijo do nje same, ne bo zazvenela v manifestacijo.

Mene je pot do sem peljala naravnost, zdaj, ko se ozrem nazaj. Ko sem po njej hodila pa se je zdela neskončna, vijugasta, celo trnjeva. Ozrite se na svojo pot nazaj, kdaj pa kdaj, vse do misli, ki vas je pripeljala do sem, kjer ste in kakršni ste. Tam utegnete najti tudi potrpežljivost, vztrajnost in strpnost. Ljubezen pa imate samo tu in zdaj, ali pa je žal sploh nimate. Nazaj  pa jo lahko dobite v tistem trenutku, ko jo želite dajati in nič drugače.

Lahko noč, ljubi bralci, pišem zase, pa tudi za vas rada,

vaša I-nat