Maj 2020

Maj 2019 do 2020 

Pred približno letom dni sva  prvič stopila na kmetijo, ki so ji nekdaj rekli Ložec. S prvim pogledom sva se oba zaljubila v košček narave, kjer je sedaj samevala zapuščena kmetija. Ravno prav odmaknjena od siceršnjega vrveža je ponujala natančno to, kar sva želela. Travniki so bili sveže pokošeni in njih vonj se je zadrževal med hišo in ostanki nekdanjega sadovnjaka. Gozd je dal vedeti, da je nekoč pripadal odgovornemu lastniku.

Prostor je na vsakem delčku posesti kazal eno izmed najinih želja, ki sva jih želela biti deležna v najinem novem domu. Težko sva skrivala navdušenje nas kmetijo, ki je hrepenela po svežem življenju, ki sva ga bila sposobna vnesti v prostor.

Ko najdeš tak prostor, ki si si ga zamislil in tudi iskal, težko misliš še na kaj drugega. Kmetija je klicala in misel na življenje tam ni dala miru. Pred tem sva si ogledala eno samo lokacijo, ki naju je privabila s slikami, ko pa sva se odpravila tja na ogled, je bila popolno razočaranje. Po obisku kmetije v Nadolah sva si še pol leta ogledovala oglase, ki so ponujali manjše kmetije, a niti eden naju ni pritegnil do te mere, da bi si lokacijo ogledala.

Sanjska kmetija je bila še vedno naprodaj. Tja sva se odpravila še enkrat, da bi se prepričala, ali sva res v tem prostoru videla svoje prihodnje življenje. Tokrat ni bilo nobenega dvoma. Odločila sva se in ponudila ceno, ki bi si jo lahko privoščila, da bi ob tem zmogla dograditi, kar je potrebno, da se hiša uredi za dostojno bivanje.

V septembru 2019 je oglas za prodajo kmetije obvisel na oglasni deski lokalne občine. V tem času sva naletela na nekatere malenkosti, ki so naju zmotile in tako se z ponudbo na občini nisva mogla popolnoma strinjati, saj je bil del hiše na zemljišču, ki bi po nakupu ne bil najin. Da hiša stoji na najinem, smo dodali še dve manjši parceli, se dogovorili za novo ceno in ponovno obesili ponudbo na občinsko oglasno desko. Ker se že po prvem razpisu ni nanj prijavil nihče drug, naju ni skrbelo, da bi bilo tokrat kaj drugače.

Še vedno pa ni šlo vse tekoče. Na odločbo občine smo čakali kar več mesecev. 13. marca 2020 je bila razglašena karantena, omejitev gibanja na občine in zaustavitev rokov za pravnomočnost upravnih dokumentov. Da bi občinska odločba postala pravnomočna, smo se morali tako kupec kot prodajalci z dopisom odpovedati pravici do pritožbe zoper odločbo občine.

Kdor si morda predstavlja, da ko imaš na volja sredstva, lahko kar kupiš nepremičnino (vidiš-plačaš-tvoje) bo zelo razočaran. Postopki so namreč dolgotrajni in poleg tebe zaposlijo kar nekaj državnih uradnikov. Kot edini ponudniki smo pogodbo lahko podpisali takoj, a pogodba nima veljave dokler davčni urad ne preračuna deleža davka, ki pripada državi. Ko so davki plačani, davčni urad ožigosa podpisano pogodbo, s katero lahko pri notarju dokončno potrdiš pravni posel, plačaš prodajalcu in vpišeš novo lastništvo v zemljiško knjigo. Pogodbo bomo končno overili pri notarju v sredo, 27. Maja 2020.

V teh mesecih urejanja dokumentacije so nama lastniki dovolili, da pridemo tja z družino kadarkoli si poželimo, kar smo tudi storili. V času karantene nam je bilo kar hudo, kajti izgubili smo čas, ko bi lahko podirali odmrla drevesa, čistili odpadle veje in zredčili zraslo drevje in grmovje na nekoč negovanem travniku in v zaraščenem sadovnjaku. Lahko bi začeli z nekaterimi gradbenimi deli (vgradnja greznice, čiščenje prostorov, ipd), a te misli sva morala zaradi nastale situacije nekoliko opustiti oziroma se sprijazniti, da so se načrti spremenili in bodo priprave potekala v drugačnem zaporedju, po drugačni časovnici.

Ko se je ponudila prva priložnost, v nedeljo, 3. maja 2020 smo se odločili za družinski izlet v Nadole. Drevesa so dobivala prve liste, vse je sveže ozelenelo. Sonce nas je grelo od zjutraj do zvečer, hladil nas je hladen vetrič, sence dreves in stavb ter razgibane gričevnate pokrajine.

Pred hišo smo zakurili v ognjišču, ki smo ga začrtali na mesto, kjer ognjišče za druženje družine in prijateljev enostavno mora stati. Hladen veter nam je pokazal kam moramo zasaditi grmovje, da nas njegovi sunki ne bodo pretresali do kosti.

Izbrali smo tudi prostorček za počastitev prednikov, kjer smo postavili manjše ognjišče, ki bo gorelo ob posebnih priložnostih.

Naša nova kmetija ima mnogo prekrasnih prostorčkov. Je zadosti na samem, da se lahko odmakneš in najdeš svoj mir za meditacijo ali popoldanski dremež. Ima velik prostor za njivo, ki presega naše trenutne potrebe in zmogljivosti, a sčasoma bo nudila dovolj, morda celo preveč.

Sadna drevesa, ki so ostala bodo letos prvič za nas obrodila svoje sadeže in prepričana sem, da se bomo gozdnih jagod, češenj, sliv in hrušk vsi prenajedli. Prepričana sem, da si v gozdu naberemo dovolj gob za naše potrebe, divjega kostanja, šentjanževke in trpotca na travniku in še česa. Vsak nov obisk namreč razkrije vsaj en zaklad več.
Prepričani smo, da bo kmetija v svojo in našo bližino privabila in priklicala marsikoga, ki bo iskal svoj košček miru in tišine v naravi.

V petek, 8. maja smo se s tremi šotori odpravili od doma, da prvič prespimo v Nadolah. Kmetija premore obilo prostora za šotore, viseče mreže, sprehode po razgibanem terenu. Zvečer smo zakurili ognjišče pred hišo in si spekli krompir in jabolka. Veter je opozarjal, da nismo sami in če sem zaprla oči, se mi je zdelo, da v spremstvu škržatov v daljavi šumijo morski valovi.

Jutro je bilo čudovito. Rosa se je zgodaj skrila pred vzhajajočim soncem, ki s prvim jutranjim pomežikom ogreje pročelje stanovanjske hiše. Hkrati jutranja senca omogoča otrokom, da si privoščijo dolgo jutranje spanje. Čez dan smo na mestu ognjišča za druženje izkopali globoko luknjo za kurišče in ga obkrožili s prodniki, ki smo jih v ta namen prinesli s seboj.

Tega dne smo spoznali tudi nekaj sorodstva lastnikov, ki so prejšnji dan pokosili naše bodoče travnike in skrbeli za obdelavo le teh v zadnjih letih, ko kmetija ni imela prebivalcev. Z možem sva se priključila starejšima zakoncema in skupaj smo zgrabili pokošeno travje. Najbližja soseda, ki smo ju tudi spoznali, sta prijetna starejša zakonca. Popoldne smo okrog hiše zasadili nekaj dišavnic in grmovja, ki bodo okolico napolnile s dodatnimi dišavami in umirile veter, ki se ob večerih plazi iz doline navzgor k nam.

Jutra so svetla in sveža, jutranja rosa izpuhti ob prvih sončnih žarkih. V nočeh se priplazijo živali, ki nase opominjajo z glasovi iz daljave. Vetrc potresava liste in če zapreš oči, z malce domišljije,v daljavi slišiš oddaljeno morje.

Prišli so prvi obiskovalci, nekaj prijateljev, s katerimi smo preživeli popoldne in si pozno v večer delili toploto, ki jo je ponujalo naše novo ognjišče. Čez dan smo ga namreč poglobili, da bi veter ne razpihaval žerjavice.

Jutro je prineslo sonce in otroci so zahtevali sprehod do bližnjega igrišča. V dolini, deset minut peš je lokalno športno društvo postavilo igrišče za mlado in staro. Za najmlajše je tam hišica s toboganom in gugalnice. Za rekreacijo lahko izbirate med nogometom, košarko, tenisom ali odbojko na travi. Seveda tudi badminton ni slaba izbira, ali druge igre z žogo, frizbijem ipd. Za tiste, ki si od treninga želijo več, so na igrišču uteži, ter nekateri drugi pripomočki za fitnes. Če radi plezate pa se lahko povzpnete po umetni plezalni steni, ki ponuja kar nekaj težavnostnih stopenj. Popoldan igrišče ponuja prijetno senco in klopice, kjer lahko z vrha opazujete svoje otroke, ki se igrajo na igrišču. Ker so zraven tudi tribune sklepam, da si bomo sem ter tja morda lahko ogledali kako nogometno tekmo.

Imeli smo tudi že prvo nesrečo. Naš dečko se je nehote odločil, da sestram pokaže, da se v žerjavico ne skače bos. Bil je namreč pozabil, da smo dopoldan v ognjišču kurili, z vrha pa je bilo videti samo pepel. Žal je luknja vabila preveč in je bil skočil vanjo. Iz nje seveda še hitreje in zelo glasno. Ko sva s Tonetom pritekla iz doline je najstarejša punca fantu že polivala noge s hladno vodo. Potem smo ga celo popoldne prestavljali iz sonca v senco in obratno in mu namakali podplate v lavorju hladne vode. Po dveh dneh je že skakal naokrog in prepričana sem, da ne bo v žerjavico stopil nikoli več. Ker je v slabi stvari vedno nekaj dobrega smo se tokrat naučili prve pomoči v praksi, ko so prisotne opekline. Prepričana sem, da bodo vsi štirje otroci eni prvih, ki bodo reagirali in pomagali kakemu vrstniku, ki se bo opekel, če odraslih ne bo v bližini. Konec dober, vse dobro.

25. 5. 2020, ponedeljek

Komaj smo pričakali petek, da se zopet odpravimo na ljubo kmetijo. Tokrat smo vzeli s seboj še hčerino prijateljico in dodatni šotor. Ob postavljanju so nas obiskale mlade kravice in bikci, ki se pasejo onkraj električnega pastirja.

Soboto smo posvetili vnovičnemu poglabljanju ognjišča za druženje in čiščenju ene izmed večjih sob v hiši. Zvečer nas je polovica prespala notri, čeprav bi bil prostor za vse in še koga.

Med delom smo si privoščili nekaj sprehodov po posestvu, se posladkali s češnjami in gozdnimi jagodami, odstranjevali bršljan s sadnih dreves, našli bogato staro češnjo, ki stoji pokonci samo zaradi okoliških dreves in mogočnega starega šipka, ki jo držijo skupaj. Če bi drevje in plezalke o okolici odstranili, bi se najbrž sesula v prah.

Ugotavljamo, da nam bo narava letos ponudila največ sliv, hrušk in češenj. Zelo očitno je namreč, da bo sadje zorelo ob različnih časih, o sortah in času zorenja pa se bomo podučili sproti.

29. – 31. 5. 2020

V sredo, 27. 05. 2020 smo v oskrbo tudi uradno prevzeli kmetijo Ložec. Občutkov se ne da opisati z besedami, zato se ne bom niti trudila. So pa neverjetni in res posebni. Tako je bil ta vikend nekaj posebnega.

Prispeli smo v petek, precej pozno, postavili nekaj šotorov za mladino, povečerjali in se pomenili, kako se bomo prihodnji dan lotili dela. Ni šlo vse po načrtih, a konec koncev smo storili vse, kar smo načrtovali. Sobo s krušno pečjo smo izpraznili in jo počistili. Ko pospravljaš prostor, kjer je živel nekdo drug se ne moreš izogniti, da bi ne opazil delčkov lastnosti prebivalca pred teboj. Seveda ne vidiš vsega, lahko pa vidiš, kaj mu je bilo pomembno, kaj je bral, kako izobražen je bil in kako vesten pri svojem delu. Dokumenti iz predalov povedo marsikaj. Sklenem lahko, da se jim je najbrž trgalo srce, ko je prišlo zavedanje, da ne bo potomcev, ki bi skrbeli za ljubo zemljo, ki so jo vsaj stoletje in pol oskrbovali, negovali, ljubili. V zagovor potomcem, ki sem jih spoznala do sedaj, lahko vendarle rečem, da so za posest, z izjemo gospodarskih poslopij, kar lepo skrbeli, vse dokler se niso v dobro nas odpovedali zadnjim ostankom rodbinske zapuščine.

Poslopja so polna stvari. Mnoge med njimi so uničene zaradi dežja, ki pronica skozi luknjo v strehi gospodarskega poslopja. Mnogo zapuščine so si na žalost v preteklih letih privoščile miši, ptice in najbrž tudi druge živali. S težkim srcem smo metali na ogenj sto petdeset let stare zapise, knjige, časopise. Kar so razkrivali kupi dokumentov je vztrajno vleklo v preteklost, v razmišljanje o življenju tam, časih med prvo in drugo svetovno vojno in obdobjih pred in med tem. Kmetija s pripadajočim zemljiščem je samo delček tega, kar je zaselek Ložec nekdaj bil. Po besedah potomcev je zaposloval in hranil vsaj sto okoliških prebivalcev. Za enkrat si želimo, da bi lahko nahranil vsaj našo osemčlansko družino in potrudili se bomo, da nam bo lahko kmetija vse to uresničila.

Medtem, ko se zavedamo, da nas čaka veliko in še več dela, se tega veselimo, saj smo se odločili, da bomo delali z veseljem in se ob tem zabavali. Naše bivališče mora nastajati z ljubeznijo in smehom in ne z obupom in jamranjem. Le tako nam bo živeti in tam delati poplačano z radostjo in zadovoljstvom. Ob temle vpisu sem se spomnila na dva zajca, s katerima sem se družila kot otrok. Najbrž ne samo jaz, ampak tudi vsi vi, ki se še spomnite risanke Bob a Bobek. Bob je vedno govoril, da “delo plemeniti” in podobne “pametne izjave”, ki jih mali Bobki nismo najbolje razumeli. Komur sta se prikupna zajca vtisnila v spomin pa je najbrž z leti še kdaj pomislil nanju. Če ju še ne poznate, ni nič prepozno. Kljub temu, da risank z podnapisi ali slovensko sinhronizacijo ni najti, sama zgodba v sliki pove veliko. Vklopite otroka v sebi in boste razumeli čisto vse: RISANKA: Bob a Bobek.

Otrokom smo tokrat pripravili in očistili skrivni kotiček za igro. Ena od visečih mrež je bila deležna prevelikega veselja in štrik je popustil. Na več mestih. Otrok to ni prav nič zmotilo, ves vikend so tekali naokrog, jedli gozdne jagode in češnje, plezali po drevesih… Pa tudi nabirali drva za večerno ognjišče in kuhali kosilo za vse nas. So raje izbrali to, kot čiščenje prostorov. Precej časa za igro so namenili mletju suhe gline. Kasneje smo jo zmešali z malo vode in z nastalo maso zapolnili nekaj lukenj v ognjišču. Čaka nas še nekaj mletja in gnetenja gline, preden bodo zaprte vse luknje.

Počasi hiša in okolica dobivata obliko prebivališča. Prebivalci, ki so naselili zapuščeno hišo in poslopja se bodo morali premakniti drugam. Čeprav si želimo čim manj sprememb v okolici, bo nekaj posegov v prostor vendarle potrebnih. Upamo, da bo v tem procesu čim man nedolžnih žrtev, tako na naši, kot tudi na rastlinski in živalski strani. Nekaj pa jih vendarle bo. Naj nam miši iz kozolca oprostijo, a življenje jim bo v nadalje reguliral mačji svet.

Veselimo se prihodnjega vikenda, da nam še luna osvetli svoj pogled na naše novo bivališče.

Se beremo v Juniju.

 

Dobrodošli, da skupaj z nami ustvarjate in uživate. Če vas zanima kje smo nam pišite na info@tanjas.world.

Oglejte si tudi:  Vas mika obisk?