Julij 2020

6. 7. 2020

Danes sem spet v Ljubljani. Še vedno drži, da se vsakič težje odpravim iz Nadol.

Ko so otroci zaključili šolo, smo se nemudoma odpeljali na naše prve “počitnice”. Ni najlaže spakirati vsega, kar utegneš potrebovati, predvsem, ko ni na voljo hladilnika in neomejeno vode. Napolnili smo sod z vodo, vzeli nepokvarljivo hrano, nekaj oblek in se odpeljali. Pot je bila cela dogodivščina, kar dvakrat nam je namreč, po poti, enemu od avtomobilov odpovedal akumulator. Baterija je potrebovala malce zunanje spodbude, pa je šlo. V vsem skupaj so najbolj nasrkale moje sadike paradižnika, ki jih je bilo treba prestavljati iz prtljažnika in nazaj noter in so ob tem utrpele nekaj zlomov in zvinov, ter izgubile en zelen paradižnik.

Najlepše se je zbuditi tam, kjer pojejo ptički na vse grlo. Po dolini se zgodaj zjutraj, sploh po dežju vijejo meglice, ki se dvigajo iz okoliških potokov in se razblinjajo, ko dosežejo vrhove goric. Ko se sonce priplazi za meglicami nemudoma prinese s seboj toploto, da jutro ogreje. Vse povsod letajo metuljčki, zvečer se v temi pobliskavajo kresnice.

Z možem sva požagala suha slivova drevesa pred hišo. Drevo za hišo je moralo pasti drugače. Motorka je namreč zatajila. Še dobro, da je bila pri hiši stara ročna žaga za podiranje velikih dreves. Deluje na dva konja oziroma v najinem primeru na konja in kobilo. Drevo je padlo, kot bi mignil.

Tudi ta vikend smo imeli obisk dveh ljubih prijateljev, T. in A. Skupaj smo preživeli lep dan v gobarjenju, nabiranju češenj in skupnem kosilu. Popoldan smo šli pomagat sosedoma zgrabit travo z strmega brega. Vedno bolj občudujem predanost naravi v okoliških ljudeh, ki kljub vročini in starosti še vedno negujejo ljubke gorice v svoji okolici. Vsi bregovi so pokošeni, ali pa jih pasejo večinoma krave. Lepo vreme je privabilo na plan kosce, ki so s kosilnicami in ne malokje ročno polegli zrelo travje. Navada, da se ročno pobere invazivno rastlinje s pokošene trave, da se z raztrosom gnoja preveč ne razmnoži, v teh koncih še kako živi.

V nedeljo nam je sosed zoral njivo. Zdaj se korenine uspešno sušijo na soncu in ob prihodu bomo najbrž že polagali sadike v zemljo. Neizmerno se veselim.

Ob sprehodih tu naletiš na marsikako presenečenje, kot naprimer moje odkritje dveh gožev, ki sta čakala v poseki na jutranje sonce da prikuka iznad drevja. Ko sije luna, vsaj njen dobršen del, je okolica sijoča, da skorajda ne potrebuješ nočne svetilke. Sončni zahod je nekaj posebnega, saj ko pred hišo zaide sonce za bližnjo gorico, na vrhu za hišo še vedno sveti in vabi, da si njegov zahod ogledaš še enkrat.

V četrtek sta se oglasila možakarja z vodovoda in nam jašek z števcem prestavila v jarek za hišo. Delo sta opravila precej površno, saj je spoj popustil ob prvem poizkusu zasipavanja. Naša luknja se je kaj hitro polnila z vodo in na naše veselje je bil prisoten tudi bagrist. Izkopal je jarek, da je voda odtekala usmerjeno. Z starega hleva smo sneli del žleba in nastali potoček usmerili v goste slive, da bi ne izpodjedlo brega za hišo.

Vse skupaj je najbolj zabavalo otroke, saj so blatno kopel dodobra izkoristili preden se je pripeljala dežurna ekipa vodovodarjev. Pred uspešno inštalacijo se je zgodba z odletelim ventilom ponovila, upamo, da je bil tretji poskus uspešen. Vsekakor otrokom ni bilo v veselje, da blatnega “bazenčka” za hišo ni več. Je pa tam zdaj ogromna luknja kamor bomo zakopali čistilno napravo.

Tudi gospod z elektra se je oglasil in preveril ustreznost obstoječe napeljave v hiši. Veseli me, da se stvari premikajo. Ko bo voda pritekla iz pipe, bo vsekakor lažje, vsaj s tušem in pomivanjem posode. Lahko pa kot zanimivost povem, da smo štirje potrebovali 80 litrov vode v petih dneh, da smo pili, kuhali, pomivali posodo in se celo stuširali.

Z otroci smo v preteklem tednu postavili ogrodje rastlinjaka in presadili paradižnike iz loncev na prosto. Zgradili smo začasni tuš iz plastenke in opazovali klitje semen paradižnika in paprike, ki jih je najmlajša hči sklenila obuditi k življenju. Seveda smo se odpravili po nekaj lisičk v bližnji gozd in jih s slastjo pojedli. Nekaj pa smo jih zmaknili pred nosom velikemu številu gobarjev, ki jih je bilo srečati po gozdovih za vikend.

Spoznala sva kar nekaj sosedov, čeprav jim v tem koncih lažje rečeš okolišani kot sosedje. V teh koncih je več starejših, kot mlajših ljudi. Vsi, ki sem jih spoznala do sedaj so odprti in srčni, nasmejani in dobri v svojih dejanjih. Sobivaje z njimi si predstavljam čudovito harmonizirano, saj so vsi pripravljeni pomagati po svojih zmožnostih. Dve sosedi sta me obvestili, da bosta višek s svojih vrtov in dreves delili z nami. Tako smo se sladkali z svežim raznovrstnim sadjem: jabolka, hruške, maline, ribez… V nedeljo so se otroci namakali v bazenu, ki ga je sosed segrel samo zanje, medtem pa sta z ženo skoraj preobilno postregla tudi naju z možem. Je rekel prijazni sosed z bagrom: “brez skrbi, tudi vam bomo skopali ribnik v dolini, to sem že delal.”

Najine sanje se počasi uresničujejo ena za drugo in tako življenje, kljub obilici dela, počasi postaja lahkotnejše in svobodnejše.

Za nameček so mi doma vzklile še lubenice in limone ter nekaj tobaka. No, nekaj sadik bom vseeno morala kupiti. Najbrž jih bo poln avto.

9. 7. 2020

Res je, avto je bil poln sadik. Njiva še ni sfrezana, zato se danes ukvarjam z rastlinjakom. Na kup sem zvlekla nekaj starih desk in plohov, naredila topolove količke in utrdila korita. Zdaj me čaka skoraj pol tone prsti, da jo zmečem v korita. Dobro mi gre, pomaga mi moj mlajši sin, malce nama nagaja le vročina. Ko bo ta popustila, pa malo bolj intenzivno zagrabiva za delo in prepričana sem, da bom zvečer že z ponosom opazovala moj zeliščni vrtiček.

Medtem, ko se jaz ukvarjam z zelenjavo (če ne flancam, potem kuham), se za hišo počasi polni gromozanska luknja za greznico. Navsezgodaj zjutraj se je po naši drobni cestici pripeljal tovornjak šodra in nam cesto malce razširil. Z skednja je bilo potrebno sneti žleb, ter ob cesti posekati nekaj vej in malega drevja. Zdaj lahko mirne vesti rečem vsakomur, ki se nameni sem, naj ga cesta ne skrbi. Če pride 30-tonski tovornjak, pride lahko vsakdo.

Za hišo zdajle poje bager, še malo, pa bo tudi greznica v luknji. In hip hip hura, danes bomo, po vsaj desetih letih mirovanja, števec za vodo premaknili z nule. Zdaj za hišo odpreš ventil in voda teče. Je kar veliko olajšanje, ko ne bo več treba vode voziti s seboj ali od soseda.

Minuli teden so vili tod okrog močni vetrovi. Kljub pričakovanju streha hleva še vedno stoji, se je pa nekoliko pobesila. Ni pa vetra zdržala ena stara, prepolna sliva in je eno od dveh vej zlomilo. Ta je k zadnjemu počitku legla naravnost v visečo mrežo in jo na moje začudenje ni strgala. Malce boli srce, na tleh je cca 30 kg zelenih sliv. nam bo pa zato druga sliva kaj kmalu ponudila prve sadeže: lepo se barvajo in postajajo sladki.

11. 07. 2020

Danes popoldan pada dež. Morda je začutil, da nam bo pasal dan počitka in se je milostno zlil šele po vseh opravljenih pomembnih načrtih. Greznico smo zakopali, štor pred hišo izruvali in poravnali teren, ob starem hlevu je na hitro zrasel zeliščni vrtiček. Lotila sem se z motiko, pa je pristopil sosed in rekel:”Malo počakaj, bova z bagrom. Za to ga imamo.” In res, en, dva, tri je bila ruša privzdignjena in zemlja zrahljana. Ko je bilo končano je sosed pripomnil: “Ženskam ni všeč, če jim sem ter tja kaj ne napraviš!” Sedaj se za deskami bohoti zelo simpatična gredica. In sosed ima prav: “Ženskam je všeč, ko jim moški olajšajo delo!”

Z Lemom sva se včeraj strašno zabavala, ko sva v podirajočem hlevu našla staro zamrzovalno skrinjo in takoj v njej videla bazen za hlajenje v neznosni vročini. S skupnimi močmi smo jo zvlekli na plano, mimogrede polomili že zelo načeto lestev, ki je ob lomljenju vrgla mojega moža v koprive. Nekaj časa sva se z sinom mučila prinašati vodo v čebrih, a sva kmalu ugotovila, da najin “bazen” za dobro obratovanje potrebuje par črtic silikona. Ga bomo pa prinesli, kajne?

Eno izmed gred v rastlinjaku, ki mimogrede, še vedno ni pokrit, sem očistila plevelov, zakoličila deske in nastalo korito napolnila s prstjo. Zdaj so v njem naflancane drobne paprike, ki jih je vestno zbrala in posejala moja najmlajša hči.

V hiši se že valja nekaj cevi in kolen za napeljavo vodovoda in kanalizacije po hiši. Načrt je narejen in težko je opisati občutek, ko si nekaj na novo pripravljaš za življenje. Verjetno ga marsikdo od vas tudi pozna. Jaz ga privoščim vsakomur.

Pod streho smo spravili tudi nekaj drv. Zaenkrat nas greje sonce, razen ob večerih, ko običajno presketa v ognjišču. Hiša je topla, ko je zunaj hladno in hladna, ko je zunaj vroče. Bilo je celo malce prevroče in improviziran tuš pred hišo nudi hlajenje po želji. V zadnjih treh dneh smo ga kar nekajkrat uporabili in hudo bi bilo brez njega.

V gozdu se še vedno najde nekaj gob za dobro kosilo. Gozdne jagode so pošle, do češnje se tokrat nisem sprehodila. Prve slive smo že vzeli v poiskušino in sklenili, da malce se že mehčajo in počasi sladijo, a smo sklenili, da so najbrž ta hip najboljše za drisko. Pa smo raje nehali. In jaz neham za danes. Lep večer tudi vam. Mi ga bomo preživeli ob svečah.

22. 7. 2020

Ravno sem se vrnila iz sodišča v Mariboru. Ne bom pisala o tem, zagotovo pa je tisto tam popolnoma drug svet. Predvsem svet, v katerem ne morem živeti, ker je sprevržen in pokvarjen. Tu, v objemu narave je vse bolj iskreno kot v izumetničenem svetu, ki smo si ga skozi razna pravila izmislili ljudje sami, češ:”da se bomo znali obnašat.” In obnašamo se kot brezvestna bitja brez vizije, smo pravzaprav najnevarnejši virus, ki ga je planet Zemlja lahko dobil.

Če na svojem vrtu najdem gnilo bučko, se ne morem slepiti, da je z njo vse v najlepšem redu. Lahko si sicer lažem, a bučka zato ne bo nič manj gnila. Lahko si lažem tako daleč, da si jo pripravim za kosilo, pa mi bo z okusom povedala, kakšna je v resnici. Še ko nič kaj veselo bruham v stranišče, še vedno lahko trdim, da je bila bučka z mojega vrta v najboljšem možnem stanju. Vsi vemo, da od tega ne bi bilo nobene koristi, torej si kaj hitro pritrdimo, da imamo pred seboj neuporabno bučko in poiščemo zdravo. V naravi ni težko biti iskren do doživetega, res ne.

Moram podati tudi primerjavo z nenaravnim, izmišljenim, v tem primeru sodiščem. Ko na sodišču, ali še preden prideš tja odkriješ gnilo bučko, se vsi delajo, da ni gnila. To je njihova služba. Bolj ko trdiš, da je bučka gnila, prej ti jo bodo servirali kot najbolj zdravo daleč na okrog. Oni jo vendar poznajo. Ona je tam že od vedno. Čeprav ti od gnilobe polzi med prsti in smrdi cela dvorana, te nihče ne sliši, ne vidi. Ko se uspešno izbruhaš, ti jo še enkrat servirajo na krožnik, to isto bučko. “Kako je lepa, pravijo, da bi jo kar snedel!” In skratka, servirajo ti jo tolikokrat, dokler ne rečeš, da je najlepša na svetu. Najbolj neverjetno je, da ta gnila bučka odpleše iz sodišča popolnoma zdrava, z napredovanjem v žepu.

Ja, danes sem čudne volje, pa sem morala malce iztipkati iz sebe… Neprijetna izkušnja, ki me je upam, obogatila za eno izkustvo, ki mi morda še kdaj pride prav.

Zdaj sem spet tu, v lepih Nadolah, v hladni hiši, za računalnikom. Z mano so tri moje hčere in fant od starejše, zunaj se zabavajo v čebru z vodo, se špricajo, tavhajo kamenčke iz soda, delajo lok iz leske… Mislim, da me niti malo ne pogrešajo, pa sem si vzela malo časa za vas, da vam napišem, kako nam gre.

Minuli vikend zopet nismo bili v celi družinski zasedbi. Pet junakov se nas je spravilo nad njivo, katere velikost nam je neznanka, ker smo jo postavili “na uč”. Je pa VELIKA. Kdor me pozna, mu ne bo treba trikrat ugibati kaj je bilo prvo seme, ki je padlo v zemljo. Seveda smo pred in med sejanjem morali iz njive odstraniti malo morje korenin, ki so se pokazale po oranju in frezanju le te, nekaj let zarasle zaplate. In ne, nismo posejali cele. V 5 urah smo očistili in zasejali približno četrtino. Res čudovito sobotno popoldne z družino. Za večerjo smo si privoščili prejšnji dan nabrane lisičke in jurčke z jajci od sosedovih kokoši in z začimbami izpred naše hiše. Posladkali smo se s prvimi domačimi paradižniki, ki so nas razveselili ob prihodu.

Češnje, ki sem jih pred mesecem dni obložila s sladkorjem so izpustile svoj čar in nastal je moj prvi češnjev liker. Shranila sem ga v steklena srca, za nekaj mojih srčnih prijateljev. Ker se mi je ravno dalo, sem prihodnji dan naredila še svoj prvi čokoladni liker po receptu, ki mi ga je zaupala soseda. Tudi ta je več kot uspel. No, vsaj za moj okus. Morda naredim jutri še vanilijevega.

Težko posedam brez dela, pa sem naredila še eno korito iz lesenih plohov pred hišo. Zdaj se v njem bohoti solata in mlada rabarbara. Pol korita je še praznega, ker mi je zmanjkalo prsti. Sem pa napolnila s prstjo še doma zašito korito iz tekstila, kjer se v petih razdelkih pričenjajo viti buče raznih vrst in komaj čakam, da kot potočki stečejo navzdol po hribu. No, fotografiram vam jih, ko malce pridejo k sebi.

Zrele so že prve slive. Pa sem naredila nekaj kozarcev marmelade. Morda tudi njih skuham v liker.

Zadnje čase veliko razmišljam o poteh, ki so me pripeljale do sem. Zelo hvaležna sem za tiste, ki jih ozaveščam. Pred par leti sem se spraševala, kaj neki me vleče v napol pozabljene kraje, v divjino, na počitnice v kraje in stavbe, kjer ni vode in elektrike, vsaj ne na načine kakršne smo vajeni, kjer ni luksuza in zapletenih pravil. Zdaj že razumem, da brez teh izkušenj preprosto ne bi zmogla razumeti okoliških ljudi, njihovih pripovedi iz ne tako davne zgodovine.

Tu je življenje sila preprosto. Pa ne me razumeti narobe, kajti nič ni tu, kar bi bilo res lahko ali samoumevno. Vse je prigarano in vse je hvaležno. Počasi se privajam na to, kako življenje poteka tod okrog. Všeč mi je, je počasno, strumno in zanesljivo. Kar daš, to dobiš, če ne daš nič, dobiš ravno toliko, kot si vložil. Če si deloven imaš vse, kar potrebuješ. In imaš mir, in venomer hvaležno mati naravo, ki boža in razvaja prav vse čute. To si vse premalokrat dovolimo. Preprosto biti in čutiti… tudi med težaškim delom…

Minuto tišine delim z vami:

28. 7. 2020

Imeli smo nekaj deževnih dni. Kaj deževnih, poplavnih! Pri nas se je to poznalo tako, da je voda lila v slapovih čez žlebove, ker le ti niso zmogli požirati vse padle vode, ki se je zlivala iz strehe in z neba. Drobni potočki so se vili za hišo po blatu, ki je nastalo, ko smo zrili travno rušo pri inštalaciji vode. Napolnilo nam je vodovodni jašek skoraj do vrha. V deloma zasuti greznici je voda lepo odtekla zahvaljujoč dobremu odvodnjavanju. Na sosednjem bregu so se mašili kanali, potok ob cesti je prestopil bregove, voda je nosila odpadle veje, listje in vse kar se je nabralo v strugi.

Jutro, ko nas je spet obsijalo sonce se je zame začelo zelo zgodaj. Ob 5:45 sem imela dovolj hčerinega maratonskega nočnega brcanja in sem vstala. Malce nejevoljno, priznam. Vroča kava in meglice v dolini, ko jih obsije jutranje sonce sta mi zlahka izbrisali nejevoljnost z obraza. S klobukom na glavi sem jo odmaširala v bližnji gozd in se vrnila s klobukom v roki, polnim svežih lisičk. Še preden so se otroci zbudili sem nabrala nekaj sliv, ki sem jih še dosegla s tal. Kasneje sva z Danijem žagala džunglo suhih vej, lijan in bršljana, da sva se dokopala do debla in uspela pobrati še nekaj sliv z drevesa.

Slive se barvajo pospešeno. Pričakujem, da bom že jutri obirala še eno izmed neštetih slivovih dreves. Nešteto jih sicer ni, a do sedaj jih ni bilo mogoče prešteti. Čisto na pamet lahko rečem, da več kot dvajset. Ta pri hiši je najbolj zgodnja in meso se drži koščic. So pa zeloooo sladke, kar odtehta muko pri pripravi marmelade. Druge male slive se nasprotno, lepo luščijo, a bodo zrele šele čez kak teden. Druge slive so ogromne. Tudi te se brez težav ločijo od koščic. Sklepam, da so tudi velike slive različnih sort, nekatere bolj, druge manj sladke. Prihajajoči tedni bodo vsekakor obarvani z slivovo marmelado.

S Tonetom sva se lotila košnje praproti, ki zarašča enega izmed bregov. S koso oba znava ravnati že od otroških let, še dobro, ali ne? Tone se je lotil največje divjine, sama sem kosila rastje pod drevesi: slive, bezeg, orehi. Ko sem zašla v praprot in robide, sem s strašnim načrtom planirala, kako bom posekano robidovje zvaljala po bregu navzdol. V mojem, sicer odličnem in dobro napredujočem načrtu pa je manjkala ena sama kalkulacija: osje gnezdo. Saj sploh ne vem od kje so se vzele, a ko ti ena zapiči želo v prst, ti je nemudoma jasno, kdo te je vsekal in da je v bližini preveč hrumenja. Seveda sem s koso v roki stekla po hribu navzdol, ves čas z očesom na nevarnem rezilu. Res so bili to trenutki, ko reagiraš podzavestno, a si več kot prisoten v vsakem delčku dogajanja. Vse poteka neznansko hitro,a se v tem času zgodi toliko stvari, ki se sicer ne bi utegnile zgoditi tako na hitro. Že sama razlaga vsega, kar se je dogajalo v tistih nekaj sekundah, sem kar dobro raztegnila do tu. Sredi hriba sem se ustavila in ko me je pičila še ena osa, mi je postalo jasno, da ne bodo kar tako odstopile od pregona. Spustila sem koso na tla in se kot strela pognala po hribu navzgor, opletajoč z rokami okrog glave, kajti ena osa je bila vztrajno hitrejša od mene. Izgledati sem morala naravnost smešno, prav strašno pa najbrž otrokom, ko sem priletela kot strela z jasnega v hišo, vsa skuštrana in zadihana in še hitreje zaprla vrata za seboj. Tako dolgo že nisem tekla na vso moč, da sem sama sebe najbolj fascinirala v hitrosti lastnega pobega. A prisežem: moja duša je tekla še hitreje od telesa. V umu je bila vedno korak pred menoj. Prihodnji dan šele sem opazila, da me nista pičili zgolj dve ampak vsaj šest os, štiri v roko in dve v vrat. Ja, bil je to eden tistih momentov, ko imaš srečo, če imaš smolo. Mazanje pikov os z smolo konoplje uspešno prepreči akutne bolečine, zmanjša otekline in naredi neprijetno znosno. Zdaj se psihično pripravljam, da se s koso vrneva v zaraščen breg praproti in robid.

Nedeljsko jutro je bilo zopet zgodnje. Sonce je bilo tokrat že na nebu, pihljal je hladen jutranji vetrc. V samokolnico sem zložila steklenico vode, motiko, ter uboge sadike, ki so že dva tedna čakale, da jih nekdo vtakne v zemljo. Stiščala sem jo v klanec do njive, dala sadike iz nje v senco, ter pogumno stopila na njivo. Ves dosedanji posevek je lepo vzklil. Nobenega dvoma ni bilo, do kje je zasajeno in zasejano. Pričela sem razporejati sadike, vrsto po vrsto in jih sproti vsajala v prst. Kar precej je bilo na njivi korenin, ki so nekatere pričele propadati, druge vznikati po oranju in frezanju.  Ko so bile vse sadike v zemlji, sem se lotila odstranjevanja korenin še v prostorih med vrstami in bilo jih je za štiri zelo polne samokolnice. Ko sem ravno razmišljala, da bo najbrž čas za pripravo kosila, je po bregu prisopihala Viva in mi povedala, da je kosilo že kuhano. No, to pa je bila dobra novica: krompirjev in lisičkin golaž. Medtem , ko sem jaz rila po njivi, je Tone nabral lisičke in skuhal kosilo.

Po kosilu sem začutila, kako me je zdelalo 6 ur na njivi. Čas je sicer minil precej hitreje, kot je kazala ura. Tudi sonce ni pripekalo in hladen vetrc je zmerno hladil. Precej je pripomogel  konopljin klobuk, ki ni dovolil soncu, da mi skuri glavo. S fotografijami postrežem prihodnjič, ko bom preverjala kaj vse so mi požrle srne. No, upam, da ne bodo, saj veste, upanje umre zadnje.

Popoldne je dež zalil moje ljube sadike, ki so končno dočakale prostora za korenine. Pospravili smo hišo, pomili posodo in ko se je vrnilo sonce, so se otroci hladili z deževnico, ki se je nakapljala v čeber od nalivu. Že drugič v tem tednu smo morali odliti vodo iz njega. Prvič sta najmlajši zmetali v vodo prodnike in jih tavhali celo popoldne. Šele proti večeru sta opazili, da se kopata v čisto blatni vodi. Ko so prišli konec tedna v Nadole še ostali otroci, smo ga očistili in znova napolnili s čisto vodo. Veselje je začinila milnica, ki so jo čisto hote dodali v čeber… Pa smo ga po končanem veselju znova izpraznili. Prihodnjič imajo prepovedano namakanje, dokler se voda ne segreje in dokler tudi jaz pridem na svoj račun. Takoj za tem bo spet vzklila kaka fantastična ideja z misijo: s čim vse se lahko zabavaš v čebru s čisto vodo.

Če si želite sliv, pa jih nimate kje vzeti, v trgovinah pa so predrage, ste dobrodošli pri nas, da si jih naberete. Še kak teden imate časa, da se odločite za tak nabiralniški podvig. Jaz bom tam, nekje med slivami.