Junij 2020

5.- 7. 6. 2020

V petek smo se iz hladne in deževne Ljubljane odpravili v naš novi sončni domek. Postregli smo si z večerjo in zgodaj legli k počitku. Prezgodaj morda, saj sem se v soboto zbudila že ob 5:00 zjutraj. Nagrada je bila čudovita:

Ko so se prebudili še ostali, smo pričeli s praznjenjem še ene sobe v pritličju. Omara, postelji, staro časopisje, posteljnina…. Pri praznjenju kuhinje smo odkrili kup uporabnih krožnikov, kot bi prednamci vedeli, kaj potrebujemo. Iz hiše smo odnesli velik kup loncev, ki so sedaj na uporabo otrokom v kotičku za najmlajše. Tja smo postavili tudi staro omaro, kjer je posodje lepo pospravljeno. V igralnici na prostem bodo otroci našli tudi improviziran štedilnik in pečico. Kosilo iz otroške restavracije lahko pojeste za jedilno mizo, kjer je tudi klopca za posedanje po kosilu. Za enega srečneža je na voljo viseča mreža. Prepričana sem, da bodo otroci kotiček sčasoma še izpopolnili.

kotiček za najmlajše

Mala presenečenja, ki so se skrivala med ne več uporabnimi stvarmi, bodo ostala z nami tudi v nadalje. Čaka nas še nekaj manjših stvari, da jih odnesemo iz hiše, potem sledi čiščenje, kjer bo najbrž edini težji izziv plesen, ki se je nabrala na zidovih v eni izmed sob. Preden bo ta soba vsaj za silo uporabna, bo potrebno še nekaj dela. Prihodnjič najbrž počistim kuhinjo in jo naredim uporabno. Za enkrat pa improvizirana kuhinja dobro deluje, le malce več časa je potrebnega za pripravo obroka.

Zvečer smo zopet pekli na ognju in karamelizirali jabolka. Ko so ostali odšli spat, sem ob ognju počakala luno, da je prisijala izza hriba. Čudovito je osvetlila pročelje hiše in dodala čarobnost kotičku za obrede. Svetloba baterije je bila nepotrebna v soju mogočne lune.

V nedeljo smo se že zjutraj najedli češenj in gozdnih jagod. Uživali smo v sončnem dnevu in se družili z obiski, vse dokler ni bil čas za odhod domov. Kakor vedno, komaj čakamo petek, da se vrnemo nazaj med ptičke, čmrlje, drevesa in trave. Ena izmed češenj na posestvu pa bo najbrž naslednja, ki nam bo ponudila sveže sadeže. Tudi gozdnih jagod bo najbrž še nekaj za med zobe.

Medtem, ko čakamo, da delovni teden mine, pa se bomo temeljito pripravili na čistilno akcijo, kamor vabim vse zainteresirane: http://www.tanjas.world/dogodki/.

 

12. – 14. 6. 2020

Našega prihoda v Nadole se ne da skriti. Otroški vrišč napolni dolino in najbližje sosede obvesti o našem prihodu. Običajno kmalu tudi zadiši po zunanjem ognjišču, ki sveti pozno v noč.

Sobotno jutro se je zopet pričelo zgodaj, saj hiša in okolica še kličeta po košnji in pospravljanju. Še vedno nisem uspela urediti vseh prostorov v hiši, zato uglavnem zasedamo dva. Oba sta spalnici, v eni se kuha, v drugi je jedilnica.

Tretja soba zahteva temeljito prenovo in sem tokrat zgolj razkužila zidove z varikino, kajti v vogalih se je nabralo nekaj plesni. Tudi kuhinja je ostala le na pol očiščena, iz dimnika se sipljejo saje. Ker se v hiši zadnja leta ni kurilo, nama ni bilo ravno v veselje odkriti odprtih dimnikov, tako je v pečeh prava mala nesnaga… Del saj počiva v vogalu kuhinje, da se odnese ven staro peč in naredi prostor, da jih počistim. Mizi in klop sta rešeni pajčevin in prahu,ki so se sčasoma obilno nabrale. Uspela sem pospraviti tudi tri prostore, kjer bodo zrasli wc, kopalnica in špajza…. Spodnje nadstropje potrebuje še nekaj drgnjenja, a vse to po postavitvi vodne inštalacije v hiši. Zunaj pa nas čakata še izkop lukenj za vodovodni jašek in čistilno napravo.

Okrog hiše se je ta vikend veliko kosilo. Kosilnica na nitko in kosa sta z najino pomočjo podrli precej trave okrog hiše in končno smo pokosili tudi dovozno cesto. Najedli smo se gozdnih jagod, za katere zgleda, da jih kar ne bo konec; in češenj, ki nam jih drevesa ponujajo že več kot mesec dni in jim tudi še ni videti konca.

S sosedom smo sklenili dogovor, da nama pomaga pripraviti tudi manjšo njivo na zemljišču. Kaj malega bomo že še utegnili posejati ali zasaditi.

Naši najmlajši sta celo soboto preživeli pri sosedovih, v družbi dveh novih prijateljic, med kravami, telički, piščanci, psi in mački… Vrnili sta se šele zvečer, zadovoljni, umazani in utrujeni. Spoznali sta tudi bodočo sošolko.

Popoldne smo imeli lep obisk, podružili smo se ob ognju in kurili stara suha drevesa in veje, ki smo jih zvlekli iz sadovnjaka.

Kakor ponavadi, smo v nedeljo malo več počivali, kljub temu je padlo še nekaj trave, se pomilo nekaj posode in nabralo nekaj češenj za domov.

Vsako nedeljo se je težje vrniti v Ljubljano.

Prihodnji vikend se lotim zgornjega nadstropja, kdo ve, kakšna presenečenja me čakajo tam.

Napovedana delovna akcija prihodnji vikend zaradi slabega vremena odpade oz. je preložena za teden dni.

16. do 18. 6. 2020

V torek popoldne sem se sama odpravila odkrivat Nadole. Pred vsem drugim sem si zakurila v zunanjem ognjišču, popila kavo in samo dihala svež zrak, ki veje mimo hiše. Ob poti in na travniku sem si nabrala gozdnih jagod za večerjo in mimogrede pozobala nekaj češenj. Pozno v noč sem zrla v trepetajoč plamen, preden sem se odpravila spat. Sredo je vsekakor zaznamovalo kar nekaj sprehodov po okolici ob spoznavanju posestva in njegovih naseljencev. Navsezgodaj zjutraj sem v bližini hiše našla še dve neodkriti nahajališči gozdnih jagod. Ene od njih so nekaj posebnega, saj takih še nisem jedla. So večje od običajnih, temne vinsko rdeče barve, njihov okus pa vsekakor pozitivno preseneti. Meni imajo okus po zelo zrelih, sladkih češnjah.

Pred kosilom sem se namenila obiskati sosedo v dolini, ki me je zadnjič vabila na kavo. A ko sem se spustila nizdol po klancu, sem na cesti sezula  čevlje, si jih obesila za pas in krenila v nasprotno smer od sprva začrtane. Cesta vodi navkreber mimo hiše v bregu, ki je, sploh pozimi,vidna z našega dvorišča. Še zdaleč ni tako blizu, kot je bilo videti sprva.

Še dlje navzgor sem prispela na gričevnat prelaz, ki ponuja čudovit razgled na življenje v tej prekrasni pokrajini. Hiš je kar nekaj, posejanih na vrhove in pobočja okoliških gričev. Njihova okolica je na prvi pogled urejena, na drugi pa predvsem učinkovita. Star način življenja je videti povsod. Kot najbrž že več kot stoletje nazaj, se še danes na strmih travnikih pasejo krave, drobnica je doma le v redkih domačijah. Krave, pujsi in kokoši za meso in mleko, v vrtovih pisana zelenjavna druščina za takojšnjo in trajnešo uporabo. Vse se še vedno dela kot se je delalo vedno. Danes so v pomoč stroji, s katerimi je lažje oskrbovati posesti, kjer prevladujejo strma pobočja tako gozdov, kot travnikov.

Gorice so praktično obvezno pri vsaki od hiš, vsa prisojna pobočja zasedajo trte. Tudi krompir, žito, koruza, so seveda v veliki meri prisotni, v okolicah hiš pa se bohotijo vrtički, pa tudi okrasno cvetje in grmovje.

Kljub temu, da sem na vrhu hriba prepoznala bližnjico domov, skozi naš gozd, sem se odločila, da vseeno zaokrožim po cesti nazaj domov. Cesta se kar ni prenehala vzpenjati in popeljala me je še mimo parih naselbin visoko na pobočju. Navzdol se je cesta kot kača spustila niz pobočja. Prišla se skoraj v Žetale. Potem je pot večinoma v serpentinah vodila nazaj proti cesti, ki me je navsezadnje z mučnim vzponom navkreber le pripeljala nazaj domov. Na poti sem spoznala tudi sosedo, ki živi nad nami, ki mi je obljubila, da lahko pridem po nasvet, ko se bom levila v kmetico. Stara gospa je prijetno poklepetala z mano in ko sem jo vprašala, če kupi sadike gromozanskega paradižnika v njenem vrtu, mi je odgovorila:”Zakaj pa imam okenske police?”. Nasmejali sva se in se dogovorili, da lahko pridem po seme in tudi sama koristno uporabim okenske police doma. Zelo sem bila tudi vesela novice, da bosta vsaj moji najmlajši hčeri imeli v bližini celo dve sošolki. Eno od njih že poznata.

Ker sem si želela v tokratnem obisku delati čim manj fizičnega sem si za pozno kosilo pogrela pasulj brez mesa kar iz pločevinke. Ognjišče mi je cel dan uspelo vzdrževati pri življenju, kar v meni povzroča nerazložljivo radost: večni ogenj, kakšna lepota!

Bilo je še zgodaj, pa sem se odpravila raziskat še en gozd, ki ga bom v prihodnje dolžna negovati. Čarobnosti tega gozda ne znam opisati z besedami, ki bi predale kar čutim. Hladan zrak veje med mogočnimi bukvami, ki so posejane po pobočju. Vmes so posamična druga drevesa, ki sobivajo z bukovino. Vseh niti ne poznam. Tu so drevesa kraljice in podrasti praktično ni. Med redkimi rastlinami, ki jih tam najdemo so mahovi, borovnice in drugo malo rastje. Dno zaokroža žuboreč potoček ob katerem se odpadlo listje ugreza ponekod celo do kolen.

Ko sem po strmi, od sonca razgreti asfaltni cesti prisopihala v gozdiček, mi je odleglo. Ko s ceste zapelješ na gozdno pot, ki vodi proti hiši, te ta sprva poboža s trdno senco okoliškega rastja. Postopoma se rastje zredči in na koncu umakne s travnate ploščadi, ki se odpira pred in okoli hiše. Ogenj je še vedno tlel in srce mi je zaigralo.

Preden se je spustil večer, sem iz daljave zaslišala zvok, ki je bil malce tj za okolico, a sem ga vseeno takoj prepoznala: “mulčar!”

Stopila sem na pot in pogled mi je potrdil moja predvidevanja. Traktor je v zaraslo polje vrezoval obliko moje bodoče njive. Srce mi je od veselja poskočilo in je skakalo in vriskalo dokler nisem zagledala slepca brez repa in potem še dveh, ki sta bitko s traktorjem izgubila. Med žrtvami je bil tudi krt. Opravičila sem se materi naravi za poseg in se ji zahvaljila, ker mi bo vseeno dala hrano. Tako pač je v življenju, jing-jang, temno in svetlo, dobro in zlo, noč in dan… Nikoli ne more biti vse dobro za vse. Vedno so potrebne žrtve, pa naj jih bo vsaj čim manj.

To noč se spala na prostem. Tako dolgo je že minilo od prejšnjič. Ogenj je presketal v ognjišču, na streho paviljona nad menoj pa je odmeval zvok občasno padajočih kapljic. V gozdu se je zabaval Potresalec listov in poskrbel za čudovit zvočni efekt. Ptice so skozi noč ščebetale glasneje kot po dnevi, malce posamezno klepetale potem spet zapele v zboru, ki je bil slišati, kot da vseobsega okoliško gmajno. Vse prehitro se je čez reber priplazilo jutro in z njim moj povratek domov. To storim vsakič težje.

19. – 21. 6. 2020

V petek so se moji odpeljali pred menoj, sama pa sem šla na pot v poznih večernih urah. Zadnjih devet kilometrov sem se vozila kot po jajcih, po neosvetljeni cesti mimo posameznih hiš in le občasno prepoznala okolico, ki jo v svetlobi že kar dobro poznam. Noč je nekaj drugega, popolnoma nov svet. Čez cesto je teklo kar nekaj lisic, eno od njih je na žalost zbil avto. Njen sorojenec je postopal v bližini ko sem se peljala mimo in hudo mi je bilo zanj, še bolj za ono mlado lisičko, ki je ostala nepremična ob cesti. Vozila sem počasi, saj najbrž tudi srnjaki, ki jih je slišati ponoči, brezglavo lahko skočijo na cesto ravno, ko se bom peljala mimo. Sem raje previdna. Na dovozni poti me je s svojimi belimi očali pozdravila še kuna, ki je za hip obstala pred žarometi in mi dovolila, da si jo ogledam.

Otroke sem ravno še ujela s poljubom za lahko noč in tudi z možem sva zaspala zelo zgodaj. Načrti za sobotni dan se že zjutraj niso pričeli odvijati kot sem planirala, zato sem raje otroke odpeljala v gozd, da jim pokažem kje nam raste prgišče borovnic. Zanimivo je bilo opazovati moje najmlajše otroke pri tem sprehodu, saj so tokrat, če se tako izrazim, malce zamenjali svoje običajne vloge. Običajno na sprehodih Zoja kaj z mano nabira, Bina skuša pomagati, pa jo premami in se raje s sadeži sladka ali vonja in okuša zelišča ipd. Lem običajno v gozdu išče palice, ki jih lahko zlomi tako, da z njimi tolče po drevesih. Tokrat je pokazal izredno zanimanje za nabiranje borovnic in verjamem mu, da je bilo kot je rekel: “Pojedel sem sam eno!” Vse ostale je na lastno pobudo pretresle v skupni lonček. S te plati sem ga videla prvič. Nabirala je tudi Bina, jih nekaj podelila z vsemi, potem pa je basala samo še v usta. Zoje borovnice tokrat niso zanimale niti malo. Prevzela je običajno Lemovo vlogo lomilca palic.

Nič hudega sluteč se je Bina zaletela v lisičko. Ono dišečo, oranžno. Borovnice, palice, sladkanje, vse to je bilo v hipu pozabljeno, zdaj je bil važen samo še lov na lisičke. S polnimi rokami smo odšli “atiju pokazat, kaj bo danes za kosilo”. Kaj danes, dva dni smo se z njimi mastili in popolnoma spremenili naš načrtovani “prehranjevalni plan” za vikend.

Pospravilo in pokurilo se je tudi nekaj malega. Dan ni bil ravno najboljši za intenzivno delo. Uspeli smo tudi zabiti nekaj kolov k sivkam, da bi jih divjad več ne pohojala. Upam, da bo dovolj.

Zvečer smo zakurili ogenj in uživali pod streho, kajti rahlo je naletaval dež. Ob desetih zvečer so se otroci odpravili spat, s prijateljico pa sva želeli noč preživeti ob ognju. Dve uri sva se pripravljali, izogibali dimu, premikali streho nad glavo, pa ni šlo. Na koncu sva se usedli pred duri in se nasmejali najinim pripravam na noč, ter se preselili noter. Jaz sem kmalu za nekaj ur zaspala, prijateljica jih je prebila ob ognju. Malo pred sončnim vzhodom sva se zamenjali, ona je šla notri spat, jaz pa sem zbudila ogenj in do jutra podremavala ob ognjišču, vzdrževala plamen in neizmerno uživala.

Zjutraj smo nabrali še eno rundo lisičk ter si pospravili nekaj litrov češnjevega kompota za takrat, ko ne bodo več bingljale z dreves. Dan je bil krasen, celo sonce je malce pokukalo izza oblakov. Komaj čakamo, da se vrnemo čez par dni.