Oktober 2020

27. 10. 2020

Minil je dober mesec, odkar sem zadnjič pisala. Razlog je preprost: delo na kmetiji od jutra do večera. Takole na jesen, ko zori grozdje, jabolka, kostanji in drugo, se res ni bati, da bi dela zmanjkalo. In lotili smo se vsega, kar se je ponujalo. Še v septembru smo pri sosedu pomagali pobirati grozdje. Pa tudi prešati v odličen sok, ki je zdaj že veliko bolj podoben vinu, kot soku.

Nekaj dni je bilo deževnih, zato sem jih izkoristila za pospravljanje podstrešne. Ježešna, kako potovanje v preteklost! Največkrat mi je bilo na misel, da se pod streho skriva prava zakladnica, vredna muzeja. Stare obleke, čevlji, torbice. Stare knjige, katerih izvor sega več kot stoletje nazaj, različnih žanrov, vse od cerkvenega gradiva pa tja do starih stripov. Pisma, ki sem jih našla razkrivajo dogodke izpred prve (prav ste prebrali) svetovne vojne. Znamke na kuvertah so iz časa kraljevine srbov, hrvatov in slovencev, pa tudi iz časa avstroogrske. Težko si je zamisliti, da lahko kar tako najdeš dokumente in zapise, ki so na naši kmetiji preživeli obe svetovni vojni.

Osebne zgodbe bivših prebivalcev hiše se v pismih, ki so ostali, razgrnejo do zelo intimnih zadev. Tako sem našla staro zahtevo za ločitev, kajti gospodično, ki je to zahtevala, so proti njeni volji poročili z njenim lastnim bratrancem. Ta in njegovi starši so z njo grdo ravnali, zato je opozorila cerkveno skupnost na protizakonitost njene poroke in prosila, naj jo razveljavijo. Iz dokumentov ni razvidno ali je bilo njeni prošnji ugodeno, se pa je revica rešila terorja in se vrnila živeti k staršem.

Našla sem dve oporoki. Eno je moč razbrati, druga je napisana s simboli in jo je brez šifranta vsekakor težko prebrati. Na srečo sem našla tudi šifrant in nekega dne se lotim dešifriranja oporoke. Tudi pisem nisem vseh prebrala, tega je veliko in morda neko zimo, ko ne bo drugega dela preberem tudi ta.

Če mi bo kdaj resnično hudo in se bom zatekala k veri v boga vsemogočnega, imam na voljo molitvenike iz različnih obdobij. Ko bom želela biti vzorna gospodinja bom čitala knjige o gospodinjenju, če bom razmišljala o psihi človeka pa bom posegla po Trstenjaku. Ko bo zdravje pešalo me čaka soočenje z Ašičem, medtem pa si bom krajšala čas z stripi o Lunu in drugih junakih divjega zahoda. Otrokom bom brala sto let stare večernice, zgodbo o velikanu Čeljustniku in podobno. Časopisje, ki se je nabiralo zadnjih skoraj sto let je že zgorelo na ognjišču, skupaj z doktor romani in ljubezenskimi zgodbami. Med kurjenjem me je dvakrat ujel dež in verjetno sem izgledala precej smešno, sedeč na gajbici stripov z dežnikom nad glavo. Da mi ogenj ni ugasnil, sem nad njim s  pomočjo palice držala strešico iz stripa. Drugo rundo pa je deževalo tako močno, da sem se komaj umaknila z gajbico pod streho in skoraj me je odneslo ko sem potem stekla do hiše. Dežnik je obrnilo okrog in dež me je v petih sekundah namočil do kože.

Konec meseca smo napeljali odtoke po hiši. Nekaj “štemanja”, pa je šlo. Seveda je še vsa armatura razkrita. Dodati bo treba še vodo in napeljati cevi za centralno ogrevanje. Pa tudi tu še ne bo konec dela v hiši. Približno vem, kaj nas čaka in marsikoga bi vse skupaj minilo. Mene pa navdaja z upanjem po boljšem jutri in to je dovolj, da bom zmogla kar bo treba.

V začetku oktobra se je iz bližnjega gozda pričelo oglašati padanje kostanjev. Z otroci smo se podali v lov nanje in jih nabrali kot še nikoli. Za kostanji smo pobirali jabolka, ki jim tudi ni bilo videti konca.

Pred zimo smo se lotili tudi urejanja naše dovozne ceste, jo malo razširili in vrezali v breg. Da smo to lahko storili je bilo potrebno posekati nekaj dreves ob poti, vsakega posebej je bilo škoda. Celo popoldne smo potem iz ceste vlačili tanjše in debelejše veje, da smo napravili prostor za bager, ki je cesto razširil. Naš prijazni sosed nam je pomagal z bagrom odpeljati do hiše tudi debla debelejših dreves.

Sredi oktobra smo pričeli pobirati konopljo. V enem vikendu smo pobrali, ročno seveda, dobro polovico z naše njive. Nismo pobirali vse od kraja, kajti nekatere rastline so v tem času že pričele propadati. Tako smo naredili izbor najlepših ženskih rastlin, moške in obojespolnike  smo pustili naravnemu propadu. Za nas bo pridelka obilo. Zadnji teden smo se poleg ostanka konoplje lotili tudi pobiranja sončnic. S puncami smo dva dneva sedele ob cvetovih in bezale iz njih velika, okusna semena. Dovolj jih bo za nas in za ptice čez zimo.

Paradižnik, paprike in čiliji še vedno lepo rastejo, za buče postaja prehladno. Hlede na to, da sem jih sadila šele avgusta, sem zelo vesela dveh hokaidk, ki sta uspeli dozoreti. Na polju se še vedno bohotijo repa, kislo in kitajsko zelje, radič in korenje. Sončnice, ki sem jih sejala konec avgusta so sedaj v polnem razcvetu in lepo dodajajo barvo polju in pašo čebelam. Tu semen ne pričakujem, sem pa odločena, da bom drugo leto sončnice sejala večkrat, da me bodo razveseljevale s svojimi cvetovi celo leto.

V hiši je zdaj toplo. Kurimo dve peči, eno manjšo in en velik šporget. Vsak dan je bolj toplo, zdaj ko so se stene ogrele tudi od znotraj. Čez dan za enkrat ni bilo potrebe po kurjenju, pa tudi zunaj je bilo precej toplo, celo topleje kot v hiši. Cesta je nasuta s peskom in precej širša, kot je bila. Pa tudi veliko bolj svetla z manj drevja, tista drevesa, ki so ostala pa so mnoga že odvrgla liste. Voda je sedaj končno napeljana v hišo in greznica je sklopljena z odtoki. Ker so v zidovih ob ceveh še luknje smo morali kupiti mišelovke. Te male živalce hitro zavohajo hrano in se splazijo skozi najmanjše luknjice. Nisem imela srca, da kupim one morilske mišelovke, tako da jih lahko ujamemo, si jih pogledamo in izpustimo nazaj ven. Zadnja dva dni nismo ujeli nobene, izgleda smo dobro zamašili luknje v zidovih.

Ker pritiska mraz imamo polno podstrešje muh in polno hišo pikapolonic. Vsaka stvar, ki jo prineseš v hišo je okrašena s kako malo pikasto gospodično. Sem ter tja še vidiš oso ali čebelo, ki jo primami kaj sladkega. Ta vikend smo jih nahranili kar nekaj, stiskali smo namreč jabolčni sok. Iz prve roke: za 120 l soka rabiš dan in pol. Zelo sem zadovoljna z letošnjim pridelkom, čeprav nimam vsega, kar bi si želela. Prihodnjo pomlad bomo lahko pričeli bolj zgodaj in naredili pestrejši izbor pridelka. Dela bo veliko in že sedaj se veselim.