September 2020

14. 9. 2020

Smo že sredi septembra. Jesen lepo barva vrhove dreves v svoje najljubše barve. Sonce še vedno toplo greje deželo, le hladnejši veter mu počasi jemlje moč. Zrak je drugačen, bolj svež in čist. Ponoči se na travnih bilkah nabirajo kapljice vlage, ki napajajo rastje.

Medtem, ko mali paradižniki izgubljajo moč, se veliki zeleni pridno množijo in nizajo plodove vzdolž vej. Pridno nabiram rdeče redkvice, pa tudi črna redkev se že pričenja debeliti. Iz prve smo s pomočjo medu naredili sirup za grlo in ga pridno “cuzali” cel vikend.

Zadnji dan v avgustu, ko smo se ravno odpravljali domov, nas je kako uro pred odhodom presenetilo neurje s točo. Veter je vejal krošnje dreves navzgor ob bregu. Težko je verjeti kakšno moč imajo stara drevesa, kako prožno vejevje in kako vztrajne sadeže. Tisto minuto, ko so padale za oreh velike ledene bombe, je zgledalo, da se bo vse sadje spremenilo v čežano in vse zeleno v špinačo. Za neko čudo je bilo škode manj, kot se je zdelo, da je bo. Jabolka so ob udarcih z zraka utrpela kar nekaj škode, a vseh tako ali tako ne bi utegnili pobrati.

Prejšnji vikend smo se jih lotili. Začela sva pri najmanjšem drevesu in nabrala dve gajbi velikih rdečih jabolk. Pogled od blizu, na ostalih pet jablan v sadovnjaku, je pokazal, da bo nemogoče pobrati vsa, zato sva se odločila, da jih nabereva le toliko, da z vsako sorto napolniva po eno večjo gajbico. Že v dveh urah sva napolnila vse prazne posode, zaboje in košare z jabolki, ki so bila bodisi obtolčena od toče ali rahlo nagnita od padca z višine. Celo nedeljo sem potem potrošila, da sem jih olupila, obrezala in spravila v lonec. Mož je v nedeljo odšel domov, sama pa sem še cel ponedeljek v kuhinji čarala čežano in je pričarala 37 velikih kozarcev (nekaj smo je že snedli).

V torek se je pri nas oglasil še električar, ki je prišel staro električno omarico nadomestiti z novo. Delo je opravil odlično. Ne le, da vse deluje, po besedah kolega, ki je opravil meritve: “Vse deluje nad pričakovanji dobro.”

Zadnji vikend smo popolnoma posvetili jabolkom. Smo rekli: lepo po vrsti in najprej očistili prešo, ki smo jo pripeljali s seboj. Mož se je pridno lotil čiščenja mlina za sadje, ki smo ga našli na posesti. Uf, kako dobro dela! Jabolka so bila zmleta na drobne koščke kot bi mignil. V soboto smo iztisnili dobrih 25 litrov mošta, ga pasterizirali in pospravili v steklenice. V nedeljo smo z moštom napolnili še sod, če bo vse po planu se nam obeta 60 litrov jabolčnega kisa. Eno drevo je prazno. Prihodnji vikend poizkusimo pobrati naslednjega in narediti še več mošta. Steklenice že kopnijo.

Klet se lepo polni in ko to opazujem, mi je lepo. Še nikoli nisem imela pripravljene toliko ozimnice kot letos. Seveda, da bi hrana v kleti zadostovala za celo zimo so zaenkrat še sanje, a prvi koraki so že storjeni. Ko bomo enkrat uredili sušilnico, si obetam že precej bolj izpopolnjeno zbirko živil. Čeprav se klet polni, se hkrati tudi že prazni. Tudi to je posebne sorte užitek: gledati, kako otroci odnašajo ven kozarce in steklenice, da bomo imeli za “doma” V Ljubljani.

Na njivi sta toča in močan veter pustila kar nekaj posledic, predvsem na visokih rastlinah. Pri nas so to konoplje in sončnice. Nekaj jih je veter polegel, nekaj pa tudi polomil. Oboje so borke, saj nemoteno rastejo dalje. Prve sončnice so odprle cvetove. Moški konoplje dobivajo rumene liste, kar kaže, da se jim bliža konec. Ne vsem, nekateri so ravno odprli cvetove. Tudi ženske konoplje so že lepo vidne. Opažam, da so v obeh sortah, ki sem jih posadila tudi hemafroditi. Za eno od sort je bilo to pričakovano, druga me je malce presenetila, čeprav je takih rastlin malo. Prve cvetove smo že pobrali in jih plast po plast s sladkorjem naložili v velik steklen kozarec. Sedaj bomo počakali, da da se sladkor utekočini in povleče iz cvetov (tako moških, kot ženskih) tisto, kar se pač veže v sladkor. Prepričana sem, da bomo dobili odličen sirup za lajšanje vnetnih procesov v telesu.

Take stvari čez zimo vedno pridejo prav. Letos sem naredila še trpotčev, melisin in metin sirup po istem receptu. Smrekovega, borovega in bezgovega je še nekaj ostalo od lani, zato jih letos nisem pripravljala. Pa tudi časa ni bilo, če sem čisto iskrena, da bi nabirala vse, kar poznam in znam pospraviti. Letos sem sušila gobe, šentjanževko in pospravila nekaj dobre misli. Zelo malo pravzaprav tistega, kar običajno počnem. Pa veliko novega.

Fižol, blitvo in skoraj ves radič so pomalicale srne. Ja, ja, kaj sem pa pričakovala drugega, boste rekli. Iskreno: nič drugega. Čudi me pravzaprav, da jim ne diši kitajsko zelje. Najbrž se je o virusu razvedelo tudi že med gozdnimi prebivalci. Tudi zelja mi niso pojedle, upam, da ne čakajo glavic. Do prihodnjega leta bo potrebno skonstruirat ograjo okrog in okrog, druge ni.

Kar hudo mi je, ko ne morem biti tam in pobirati jabolk, ali početi česa drugega. Razlog je in sam in sicer: šola. Otroci obiskujejo osnovno šolo in tako smo žal privezani na Ljubljano. Ko takole sedim za hišo pod vrbo, si sploh ne morem zamisliti, kako sem tu še ne dogo nazaj lahko uživala v tišini. Trenutno slišim letalo, motorko, kosilnico, cerkveni zvon. Sliši se promet z dunajske, sem ter tja tudi vlak. Zrak neprestano režejo glasovi, ki jih povzroča človeštvo. Šele sedaj počasi razumevam, koliko onesnaženosti s hrupom smo deležni ljudje v mestih in strnjenih naseljih. Le tisti, ki živite nekoliko odročno, boste razumeli o čem govorim.

Prisluhniti zvokom narave, kakršnih smo deležni v Nadolah, je najlepše darilo, ki smo si ga poklonili z bivanjem tam. Ptice, čmrlji, žabe, veter. Njih zvoki se prepletajo noč in dan. Nekatere živali se oglašajo podnevi, druge ponoči, nekatere zvoke lahko slišiš kadarkoli. Sem ter tja naletiš od blizu na kanjo, veverico, srno, kačo, sršena. Kako veličastna bitja.

Travnik za hišo se je bil po paši dobro obrasel. Ker je lastnik krav pred dnevi kosil pod pastirjem, smo pričakovali, da se bodo kravice kmalu vrnile. Oglasila sva se pri njem in mu povedala, da ne bova utegnila pobrati vseh jabolk, zato je z električnim pastirjem preprečil kravam, da bi se povzpele do jablan in se zadavile z jabolki. Kot zanimivost morda: krave, ko jedo pravzaprav goltajo hrano. Šele, ko eden izmed želodcev hrano delno predela, jo krava šele prežveči. Rade imajo jabolka, a če jim jih boste dajali, jih prej narežite na majhne koščke. V soboto popoldne smo zaslišali navdušeno mukanje kravic, ki so se vrnile na naš pašnik. Prisežem, zvenele so kot mali otroci, ko jih po dolgem času spustiš na igrišče. Ne samo to, one so med veselim mukanjem pritekle izza vogala. Res čudovit prizor. Z vrha hriba smo jim mahali pozdrav in vsak izmed nas je nekajkrat muknil v pozdrav. Kako smo se nasmejali.

Zdaj imamo pri ognjišču bambusov kavč. Čez dan ga prestavimo v senco, ob pročelje hleva, zvečer na njem posedamo ob ognju. Prejšnji teden sem dvakrat spala ob ognju zunaj. Prvo noč me je prebudilo močno jutranje sonce, drugo noč pa sem se zgodaj zjutraj preselila notri, saj je bilo celo za moja merila zunaj premokro. V spalni vreči je bilo sicer toplo in prijetno, a vzglavnik in odeja na kateri sem ležala sta se napojili z vodo okrog moje glave in nog. “Zaradi drame okrog virusa si danes še prehlada ne moreš več privoščiti,” sem si rekla in šla v suho posteljo.

Vsekakor bom še katero od noči ali vsaj poznih večerov preživela na tem kavču. Lahko bi mu rekla kavč doživetij, saj ponoči postane nekoliko magičen. Ko ležeš nanj te prične najprej božati toplota z ognjišča. Veliko možnosti imaš, da ti vzame pogled na vse drugo in kot hipnotiziran zreš v plesoče plamene. Ušesa ti napolni presketanje drv, ki jih zajema plamen in šviganje plamen, ki sikaj sem ter tja. Nos imaš poln vonja po tlečem ognjišču. V daljavi skovika sova, druga odgovarja. Pogovarjajo se tudi jeleni in druge živali – šele ponoči nastane tišina, da se sliši njih klepet. Če uspeš odtrgati pogled od čarobnega ognja in se zazreš v nebo tvoj pogled poboža mlečna cesta. Veliki voz je že zdrsnil po obzorju, če dolgo bediš, na vzhodu lahko opazuješ vzhod velikega ozvezdja Orion. Najlepši nočni prizor pa je vsekakor, ko se sredi temne noči na vzhodu dvigne polna luna in osvetli vse okrog sebe ter iz noči za nekaj ur pričara svetlobo, tako močno, da bi skorajda verjel, da bo zdaj zdaj jutro. Neprecenljivo.