OD NOVEMBRA 2020 DO APRILA 2021

1. 4. 2021

Na današnji dan norcev, ko se je svet zopet ustavil, si mirim živce s temle pisanjem.

Vem, in se opravičujem, predolgo se nisem oglasila. Stežka namreč zberem energijo za posedanje pred računalnikom. Veliko raje sem v naravi, kjer stikam za različnimi opravili.

Jesen in zima sta bili za nas zelo pestri. Od ponedeljka do petka smo cele dneve sedeli za računalniki, da smo opravili vse šolske naloge, ob petkih popoldne pa smo se selili v drug svet, na našo ljubo kmetijo. Ob nedeljah smo se stežka vračali domov, za računalnike, v energijo mesta.

Veseli me, da se za vas sedajle vračam nekaj mesecev nazaj in jih lahko podoživim še enkrat.

Končali smo konec oktobra, za nekatere čas, ko se življenje prične umirjati, na kmetiji pa temu ni tako. Vreme nam je bilo izredno naklonjeno pozno v jesen. Nekaj konoplje je bilo pobrane in na njihovo mesto sem posadila vrsto čebule, vrsto česna in posejala vrsto motovilca. Skrbno sem zadelala vrste s konopljinimi stebli in jim zaželela prijetno zimo.

Konoplje, ki so ostale pa so še cel mesec romale z menoj do hiše, takole v košarici in se tam pridružile ostalim, ki so se pridno sušile na našem podstrešju.

Jesen je že močno kazala svojo podobo in nam nudila res čudovite sončne zahode.

November ne bi bil november, če bi ne bil hladen. Naše travnike je zjutraj obvezno zaobjela slana.

 

 

Nad deželo se je pričel spuščati mraz in treba je bilo poskrbeti za kurjavo.

Zelje nas je še čakalo na njivi in z dekletoma smo se zapodile vanje. Veliko smo jih pridelale, glav velikank.

Nabrale smo jih polno samokolnico! Glave so bile težke v povprečju med 1,2 pa vse do 2,7 kilogramov težke. Izgledale so čudovito in vsaka je drugače zavijala svoje liste.

Z zeljem je kar nekaj dela. Ko ga opereš moraš odstraniti kocne, morebitno umazanijo in ga naribati. Po plasteh soliti in močno pretlačiti.

Na koncu se je v sodu nabralo 30 kg naribanega zelja. To se je sčasoma lepo skisalo in vložili smo ga v kozarce. Nekaj nam ga je še ostalo.

Z njive smo pobrali tudi kitajsko zelje, tudi tega polno samokolnico. Teh nismo rezali ampak smo jih populili z njive, ter jih s koreninami vred zavili v papir. Lepo pokonci so v naši kleti še zadnji primerki, skoraj enaki, kakršne smo jeseni pospravili v našo krasno klet. Za seboj so na njivi pustili lepe rožice.

Še nekaj utrinkov iz novembra:

Za zimo sem imela načrt, da pospravim tudi konopljina stebla. Skrbno sem jih pospravila pod kozolec in jim pustila, da se lepo posušijo.

Do konca meseca februarja sem hodila na njivo in nabirala vlakna konopelj, ki so še ostale nepobrane. Zaradi vlage, so vlakna odstopala kar sama od sebe. Iz teh, za katera lahko rečem, da so bila izredno mehka sem se kasneje lotila tudi ustvarjanja nekaterih izdelkov, a več o tem kasneje.

November je običajno tisti, ko si lahko naberemo regratovih korenin. Lepo jih operemo, pri čemer si lahko pomagamo s kako ščetko. Potem jih nasekljamo na čim manjše koščke in dobro posušimo. Ko bodo suhe, jih bo ostalo le še kako četrtino glede na težo, morda celo manj. Suhe korenine nato dobro popražimo v kozici. Prijetno bodo zadišala. Prelijemojih z vodo in še nekaj minutk povremo. Jaz tak čaj najraje pijem z mlekom.

Sem ter tja se nam je prismejal kak duhec iz narave.

Repo smo pobirali sredi meseca. Kar nekaj samokolnic smo odpeljali domov. Tudi to smo pridno naribali in dali kisati. Na žalost moram priznati, da nam repa ni uspela. Dobro pri tem je, da zdaj vem, da je 90 kg repe preveč in tudi to vem, zakaj se je pokvarila.

Kljub skorajšnji zimi na koledarju, smo čez dan še vedno uživali v zelo visokih dnevnih temperaturah.

 

V decembru nas je obiskal prvi sneg. Ni ga bilo ravno veliko.

Tudi v decembru smo vsak prost dan preživeli na deželi. Preselili smo se v eno sobo in ogrevali le to. V kuhinji smo imeli pet stopinj in smo jo med pripravo kosila greli s kaloriferjem. Kuhinja je bila naš hladilnik, v sobi pa nam je bilo toplo, saj se je včasih segrela celo do 27 stopinj. Dela ni manjkalo, saj se je konoplja posušila in treba je bilo ločiti cvetove od stebel. To vzame precej časa, a ponuja družini tudi čas za druženje in klepetanje o tem in onem. Ob zgodnjih večerih smo igrali karte ali pa smo si pogledali kak dober film.

V mesecu januarju smo požagali nekaj dreves, ki so rasla nad cesto in iz gozda potegnili tudi nekaj bolnih in padlih. Gozdar nam je hlode zložil ob cesto, mi pa smo pospravili veje, ki so bile razmetane vzdolž poti. Kasneje smo to cesto povezali z dovozom proti nam.

Čeprav je sneg že prekril zemljo, so vlakna na njivi še vedno omogočala, da smo si iz njih naredili košarico za zelenjavo, ki se jo je še vedno dalo nabirati na njivi. Korenček smo nabirali vse do pomladi.

Ker so zimski dnevi dolgi, sem, kot ponavadi tudi tokrat poprijela po ročnih delih. Najprej sem si skvačkala pisan plet, potem pa sem se lotila vezenja. Naredila sem nekaj prevlek za vzglavnike, ki si jih lahko pogledate v naši spletni trgovini: http://www.tanjas.world/shop/ 

Vmes smo tudi malce izkoristili tanko plast snega in naše klance.

Ker so bili dnevi dokaj topli smo lahko občudovali tudi sveče velikanke.

Mesec februar je bil izredno pester. Ob slabem vremenu sem svoji ustvarjalnosti pustila prosto pot in pričela je nastajati vezena obleka. Za material sem uporabila bombažno platno, ki so ga pustili v hiši bivši lastniki kmetije. Morda za zdaj le nekaj detajlov.

Tudi tale čepica je nastala pod mojimi prsti (in šivalnim strojem).

Pred hišo so v začetku februarja že klila prva konopljina semena.

Pred hlevom nas je čakal kup vej in debel, vse kar smo požagali, ko smo urejali dovozno cesto. To smo pridno pospravili in pokurili drubno vejevje. Malo smo tudi uživali.

Nabirali smo prvi regrad.

Vmes sem še malo vezla konopljine krpice.

Pa nas je zopet presenetil sneg in dnevi so bili čudovito sončni.

Košček naše kmetije pa se je za daljše obdobje popolnoma pogreznil v led. Tam smo lahko opazovali prečudovite stvaritve narave.

Sončna stran kmetije pa se je vso zimo naslajala nad toplino sončnih žarkov.

Ko je bilo vreme lepo smo ga izkoristili za čiščenje njive. Pograbili smo še zadnja stebla konoplje, saj so bila njena vlakna še vedno premočna, da bi jih kar pustili. Otroci so si iz njih napravili ogromen fotelj. Ta vlakna mi bodo v sezoni služila za zastirko. Propadajoča stebla sončnic in nekaj mokrih konopljinih smo pa kar pokurili.

Odstranili smo grmovje iz zaraščenega vinograda in obrezali trte, ki smo jih rešili iz goščave. Kar zajeten kup se je nabral.

Po gozdu so se začele pojavljati plastičnim zamaškom podobne gobice.

Uredlila sva tudi spodnjo pot v gozd.

Na plano smo zvlekli tudi naš bambusov kavč in se martinčkali na veliko. Zvečer smo prvič letos zakurili zunanje ognjišče.

Dokler je še mraz je čas ravnopravšnji za podiranje dreves. Tako sva se z možem zapodila v zaraščen slivov sadovnjak odstranjevati vse mlado rastje, ki je vzklilo med večjimi drevesi. Podreti sva morala tudi nekaj posušenega drevja čez in čez preraščenega z bršljanom, robidami, šipkom in srobotom. Pokazala se je podirajoča se baraka, prostor pa je postal prijetno svetel in sončen.

Takole sva podrla drevo.

 

Jasno se je pokazala tudi bela omela.

V mesecu marcu se je sonce dvignilo že precej visoko nad obzorje. Pričeli smo pospravljati oziroma kuriti smeti s podstrešne in med opekami smo me pričakali pisani pigmenti. Ne vem, če si kdo lahko zamisli, kako sem jih bila vesela.

Barve pa so se pričele kazati tudi v naravi.

Ob hlevu je nov šopek debel. Tokrat z zgornje ceste. Nekaj smo že, ostalo pa bomo tudi počasi pospravili. Skratka, pozimi nas zeblo ne bo.

Delo z leseno barako še ni bilo dokončano, zato sva se je lotila še enkrat. Zdaj je spet vse okrog polno lesa, opek in preperelega železja. Še nekaj časa nam bo vzelo, da spet pospraviva okolico.

 

Ptički se lepo hranijo iz stare zajemalke, polne sončničnih semen. Posodica visi na kitki iz konopljinih vlaken.

Iz njih sem se pred nekaj dnevi lotila izdelave cekarja. Tole so prvi začetki in lahko rečem, da je material odličen.

Cvetijo že marelice in divje slive, sadna drevja napenjajo popke.

Pred kratkim smo zamenjali tudi vse podporne stebre pod streho. Tako je podstrešje pripravljeno za izolacijo.

Medtem ko so fantje postavljali stebre, sem sama nekaj ur previsela na stari jablani in spravila z nje skoraj vso omelo.

No, pa smo se prikopali do prvega aprila. Pred nami je še veliko dela, tako v hiši kot tudi na njivi. Obljubim, da se bom pogosteje oglašala z novičkami iz našega konca.

Njiva je pripravljena in pomlad veselo koraka v našo deželo. Pričelo se bo sajenje, sejanje in podobna zunanja opravila. Veseli me, da moja kondicija čez zimo ni izpuhtela in veliko bolje kot lani sem pripravljena na sezono. Prepričana sem, da ne morem uganiti kaj vse nas letos čaka, da izkusimo. Kljub temu se veselimo in komaj čakamo nove izzive. Le ti nam bodo popestrili te obupne dneve izgubljanja naših človekovih pravic.

Tole pisanje zaključujem z željo, da se zbudimo v lepše čase.

Za vas pišem I- Nat