Popotovanje skozi sliko in besedo

5. 8. 2021

Vrnimo se nazaj v mesec junij. Zaradi pomanjkanja dežja smo se lahko na veliko posluževali spanja na prostem. Noči so bile suhe in tople. Pod nebom polnim zvezd, včasih obsijanem z luno, se mi zdi da sem se znašla na čarobnem kraju. Sploh po tem, ko se nas je šest celo zimo stiskalo v eni sobi. Tudi to je bila zanimiva izkušnja.

Rastlinjak sem napolnila s paradižniki, čiliji, kumarami, solato, baziliko, citroniko… Prvič sem posadila sladki krompir, dva, v dva večja lonca. Prijatelj me je razveselil s tremi sadikami Hibiskusa cannabinusa, dva rasteta v rastlinjaku, dva na prostem. Rastlina že po imenu, kakor tudi po izgledu zelo spominja na konopljo, a z njo nima veliko skupnega. Njeni cvetovi so podobni hibiskusu in slaku, rumene barve, okrog pestiča in prašnikov pa je rahlo vijoličen. Zanimivo je tudi to, da cvet lahko opazujemo samo en dan, potem propade. Pri tej rastlini mi je všeč več stvari, recimo to, da so njena semena v obliki srčka. in pa to, da so njeni listi rahlo kiselkastega okusa. Rada jih zobam. Ima tudi izredno močna vlakna, celo močnejša od konopljinih. Rastlina potrebuje dolgo rastno obdobje, če želimo da cveti in naredi seme. To je moja letošnja želja.

Konec meseca sem nabrala prvo šentjanževko. V primerjavi z lanskim letom, ko sem v vinogradu naletela na samo tri grmičke, jo je letos ogromno po celem bregu nad njivo. Ko sem jo nabrala dovolj zase, se ni niti poznalo, da je kaj manjka. Tako bo ostalo veliko semen in morda je bo drugo leto še več.

V začetku meseca julija sta bila naša njiva in vrt v bujnem rastju. Njivo sem bila oplela (beri: porezala plevel) do konca, ko sem se zavedla, da so pred nami napovedani zelo vroči in suhi dnevi. Tako sem se odločila, da v vrtu plevel pustim nedotaknjen, da bo zadržal več vlage. Nekaj časa je to izgledalo kot dobra odločitev, potem se je zgodilo vreme. Vročina je trajala tako dolgo, da je bil plevel kar naenkrat prevelik in mnoge rastline so se izgubile pod njim. Marsikatere sem uspešno rešila, nekatere sem žal izgubila. Najbolje se je v tem šavju počutila blitva. Nje ni brigalo nič, rasla je kot nora. Šele ko sem odstranila plevela se je pokazalo, kako velike so nekatere rastline spodaj, na primer fižol, pastinak, čebula, koleraba. Kjer so rastline propadle sem prostor zapolnila z drugimi sadikami in semeni.

V teh zadnjih dveh mesecih imam dve nalogi, ki ju izvajam vsakodnevno. Zgodaj zjutraj se odpravim na njivo, zvečer pa zalivam paradižnike in kumare. V vmesnem času je bilo tako vroče, da se zunaj ni dalo početi ničesar. Pa vendar smo bili primorani občasno tudi v to. Ponovno smo se lotili naše dovozne ceste in z bagrom ter lopatami sanirali kar nam je čez zimo spral dež iz sveže ureznine v breg. Pospravili smo del kozolca: zmetali dol cca četrtino slame, pospravili kup lesa z balkona in potem smo s tem prenehali zaradi bolj nujnih del, kot na primer cepljenje drv, plevel na njivi ipd.

Vsako jutro zgodaj zjutraj, ko popijem svojo prvo jutranjo kavo, vzamem košaro, vrtne škarje in steklenico vode ter se odpravim na njivo. Naša cesta je zjutraj skoraj cela v senci in sem ter tja me prijetno zmrazi, ko prestopam iz obsijanega v senčni del ceste. Potem zavijem na s travo poraščeno pot, ki mi obvezno umije noge kar s kroksi vred. Običajno se najprej odpravim v lov na moške, kot jaz temu pravim. To pomeni, da se sprehodim med rastlinami konoplje in iščem moške rastline. To je zame dogodivščina svoje vrste. Obvezno mi zaroji po glavi uvodna špica nadaljevanke Two and a half men. Saj veste ono: “Men, men, men, men, menly men, men, men. Men men men men menly men, uuuuuuu…..” Sprva se mi je sukalo po glavi, kot ona reč, ko si neke melodije ne moreš izbiti iz glave cel dan. Zoprna reč. No, zdaj zapojem ko pridem na njivo, kot uvod v lov na moške. Glava pa kaj kmalu pozabi nanjo. Ko moje oči skačejo iz enega listnega ali cvetnega popka do drugega se iz oči v oči srečujem z najrazličnejšimi bitji. Največkrat se srečam z raznimi kobilicami, ki se oklepajo vršičkov pri steblu in prestrašene zrejo vame. Zelo so hecne, ko s svojimi velikimi očmi in prestrašenim pogledom, skorajda otrple čakajo, kaj se bo zgodilo. Običajno se jim posmejim, jih lepo pozdravim in stopim dalje, k naslednji rastlini, kjer že opazim gosenico, ki se pretvarja da je veja ali kako drugačno gosenico, ki skuša preglodati konopljino steblo. Take frcnem dol. Pa si mislim, naj se še enkrat potrudi, če želi grizljati vršiček moje konoplje. Mnogo je tudi pikapolonic in raznih hroščev. Čebelic letos v konoplji ni, saj nabirajo cvetni prah moških rastlin. Zato letos na njivi cvetijo sončnice, kjer se čebele lahko pasejo do onemoglosti.

Ko moške rastline izločim, si vržem pušeljc na ramo in jo mahnem nazaj proti domu. Tam se delo s konopljo šele prične. Skrbno poberem vse mlade listne vršičke in jih vakumsko zapakiram v manjše paketke in zamrznem za kasnejšo uporabo. Vsak paketek zadostuje za tri decilitre smutija in je ravno prav, da konoplja ne prevlada drugih okusov. Liste in mlade vejice odnesem na kompost ali uporabim za zastirko vrtnicam. Stebla očistim vseh listov in stranskih vej, potem jih vržem pred hišo, najprej na sonce, da izgubijo klorofil in da se posušijo. Kasneje bom pobrala z njih vlakna in zopet kaj ustvarjala. Najbrž pozimi. Iz dneva v dan so konoplje višje, kar pomeni tudi da so vlakna iz dneva v dan daljša in čvrstejša. Nekaj rastlin je že preseglo dva metra in še vedno divje rastejo.

Divje raste končno tudi naša vodovodna napeljava. Samo še en prostor čaka na svoje cevi, kar pomeni, da je prišel čas za kopalnico!!! Bliža se tudi dan, ko bo naša streha dobila nekaj oken in novo pokrivalo. Mnogo je malih stvari, ki nas zaposlujejo vsakodnevno. Tudi košnja trave na primer, zdaj še posebej, ko jo veselo zaliva dež. Na žalost zaliva tudi stara lesena vozova, ki smo ju umaknili izpod kozolca in ju nismo utegnili pokriti pred dežjem. To bomo popravili ob prvi možni priliki, saj bi bilo vozova res škoda prepustiti propadanju pod vremenskimi razmerami.

Zelo sem hvaležna zadnjim obiskom, ki sem jih imela, ker so mi prinesli malce spremembe v vsakdan in sem se lahko prepustila pogovorom o tem in onem, odklopila določene druge misli in se naužila zelo prijetne ženske in tudi moške družbe.

Danes smo načrtovali, da bomo zložili drva pod kozolec, pa nam jih je lepo namočil dež in nam prestavil naš zastavljeni cilj. Mogoče bomo danes zato malo več igrali remi ali pa katan, mogoče kaj risali, kvačkali ali pletli. Tudi taki dnevi so lepi. Upam, da ne bo deževalo predolgo, bi mi utegnil kak moški uiti v cvet, to pa sem se odločila, da se letos ne bo zgodilo. Pa če moram z dežnikom na njivo.

Lepo bodite, do naslednjič, če se prej kje ne srečamo. (Kar bo težka, ker nikamor ne grem.)

 

 

 

15. 6. 2021

Čas je, da malo zabeležim dogajanje v zadnjih dnevih. Nimam veliko napisati, smo pa kar veliko delali v teh dneh.

S koncem deževnega maja je bila naša njiva zasajena do konca. V teh dveh tednih so se lepo pokazale buče, koruze, konoplje, krompir… V vrtu je džungla. Kljub temu, da sem del že pridno oplela je od daleč vse zeleno. Izstopa nekaj rdečih solat. Prvič sem sejala okro, pastinak in žefraniko, tako da med bujnim plevelom ne prepoznavam želenih rastlin.

Prejšnji vikend mene po dolgem času ni bilo v Nadolah. Namesto tega sem se odzvala na vabilo bivših sošolk in sošolcev na že trideseto obletnico valete. O tem ne bom pisala, povem pa, da sem se imela resnično lepo in da sem hvaležna, da imam tako fajn sošolce in sošolke iz osnovne šole.

Košnja trave v Nadolah je postala obveza, zatiranje plevela tudi.  Rastline v lončkih že potrebujejo redno zalivanje. Krompir je zdaj okopan in obsut. Čez dan je precej vroče in senca postaja vedno bolj dobrodošla. Na njivo je potrebno oditi zgodaj, če ne želiš trpeti na močnem soncu. Marsikaj pa se da narediti tudi proti večeru. V najhujši vročini so nam na pomoč prileteli oblaki, da nam ni bilo preveč vroče, ko smo snemali strešnike z našega čebelnjaka. Namesto njih smo čez ostrešje napeli polivinil in čebelnjak spremenili v rastlinjak. Zdaj je že poln različnih paradižnikov, kumar, kapucink, ter nekaj lončkov, kjer bodo vzkalila semena raznih rastlin. Vesela sem, da je ta projekt uspešno zaključen.

V prihodnjih dnevih bom najbrž veliko na njivi. Vsaj dokler velike rastline ne zrastejo ter plevel ne bo več najpomembnejši. Še vedno nas čakajo hlodi, da se spremenijo v drva. Pripravljamo se na posege v streho, medtem pa se počasi po viši premika tudi delo na vodovodni napeljavi. Tudi naša dovozna cesta bo upam da v kratkem dobila novo plast peska.

Porezala sem že prvo blitvo, razredčila konopljo. Naredila sem štiri sirupe: trpotčev, konopljin, bezgov in melisin ter nekaj soka iz bezga.

Nekaj solate, pora, česna mi je ušlo v cvet. Pa nič hudega. Seme pospravim. Sladki pelin se je dobro zasejal in povsod kuka ven. Nabrali smo prve domače in gozdne jagode.

Takole pa smo razkrivali del strehe: Razkrivamo

Ob večerih sedaj kurimo ogenj v zunanjem ognjišču, se družimo po delovnem dnevu, preden pademo kot hlodi v svoja ležišča. Lepo nam je.

24. 5. 2021

Od zadnjega pisanja sta minila dva vikenda. Kot običajno smo oba preživeli delavno in delo smo prilagajali predvsem vremenu. Ta zadnji vikend sem uspela do konca razplevelati njivo in v zemljo vtakniti semena za letošnji pridelek. Trajalo je mesec dni, da sem se ročno prekopala čez vso površino. Zdaj, ko sem odstranila največje plevele to ustreza slaku, ki se počasi bohoti po vsej površini. Kopriv in kislic bo letos manj kot lani in trudila se bom, da jih sproti odstranjujem. Tudi robida se skoraj ni pojavila na obdelovalni površini in tudi te upam, bo v njivi letos manj od lani. Kar nekaj je tudi mrtve koprive, ki jo bom odstranjevala po potrebi in sproti. Na njivi se bodo letos bohotile sončnice in konoplje, pa tudi krompir in buče raznih vrst. V vrtu imam pisan posevek in nekatero seme je že vzklilo. Na daleč se majhne rastlinice težko loči od vztrajnega plevela, a kaj kmalu se bodo razbohotile in jaz jim bom pomagala premagovati plevele. Vrt in njiva sta označeni s tablicami, na katerih je napisano kaj kje raste.

Lotila sem se tudi pospravljanja čebelnjaka. Sprva sem težko začela zaradi vse navlake, ki je bila notri. A korak po korak sem zmogla očistiti oba prostora. Iz tegale:

je nastalo tole:

Posnela sem tudi kratek video o tem in če vas zanima kako sem se lotila pospravljanja si lahko pogledate tule:

Kako sem ustvarila visoke grede za paradižnike pa lahko pogledate tule:

Med vsem delom vedno najdem čas za opazovanje narave in v objektiv sem ujela nekaj lepih utrinkov.

Zdaj, ko je zima končana smo si drznili tudi prvič zakuriti v krušni peči.

Zelo sem vesela, da dela ko ur’ca in čisto nič ni zadimila prostorov v hiši. Morda smo to spoznali malce pozno, ker bi res bilo lepo, če bi to vedeli še pred mrazom. A že zdaj se na nek način veselim neizbežnega mraza in tega, da si bom premraženo rit grela ob kmečki peči.

Komaj čakam, da mine šola in da se zopet za poletje preselim v prečudovite Nadole. Življenja tam se ne da primerjeti z življenjem v mestu, pa čeprav le na njegovem robu. Tišina dobi na deželi drug pomen. Prav tako mir. Nekoliko lažje je razmišljati o dandanašnjih časih o prihodnosti in o tem, kako bomo preživeli naslednja desetletja v tem norem svetu. Komaj čakam, da bo toplo, da večeri ob ognju zunaj postanejo vsakdanja stalnica. Ko zrem v plamene in poslušam prsketanje iz ognjišča, se počutim kot v pravljici katero si želim živeti.

Današnji svet in njegova iluzija sreče, zdravja in svobode mi niso blizu, ne le, da mi niso blizu, so svetlobna leta od življenja, ki si ga želim zase in svoje otroke. Zato zdržim v delu, ki je potrebno, da moja pravljica zraste v resničnost in se udejanji v mojem prostoru. Tako sem letos ustvarila tudi nekaj unikatnih izdelkov in predvsem sem zadovoljna s tistimi, ki so od prve do zadnje poteze v nastajanju potrebovale mojo pridnost, potrpežljivost, čas in domišljijo, da so se skreirale v uporabne izdelke. Tako se namensko sejala konopljo zaradi njenih vlaken, jih sušila na različne načine  in jih shranila v različna okolja. Moja želja je bila, da ugotovim na kakšen način pridem do najboljših vlaken, s katerimi bi se dalo kaj narediti. Proces je trajal dolgo, saj so rastline morale najprej zrast, treba jih je bilo pobrati, sušiti, starati, namakati in celo barvati, da je iz njih nastal prvi izdelek. To je ljubka in trpežna košarica, pravzaprav cekar, ki mu ni enakega. Kako je nastajal si lahko pogledate na video posnetku:

Narejena je že tudi druga košarica, ki bo kmalu na voljo tudi v naši spletni trgovini. Tu si lahko pogledate tudi druge unikatne produkte: NAŠA UNIKATNA ROČNA DELA

 

 

10. 5. 2021

Ko pridejo počitnice, končno lahko oddahnemo od šolskih obveznosti in si privoščimo drugačno življenje. Sedemo v avto, se odpeljemo v haloze in ne mislimo več na obveznosti, ki nas pestijo v Ljubljani. Pred nami je bil lep vikend, ki smo ga imeli namen dobro izkoristiti. V petek popoldan smo si ogledali stanje na terenu, naredili načrt in se zgodaj odpravili spat.

Sonce je že zgodaj pokukalo izza obzorja. Po jutranji kavi, ko so otroci še trdno spali, smo se zapodili v gošo.

 

Nekaj mladih dreves smo požagali in iz njih so nastajali koli za vrtno ograjo. Ko so se nam pridružili še najmlajši, je delo potekalo hitreje; kar naenkrat nas je bilo sedem in kole smo s skupnimi močni zvlekli v klanec do njive.

Ko so bili koli pripravljeni smo si privoščili malico kar na bregu nad potjo.

Pričeli smo s postavljanjem ograje.

Sodelovali smo prav vsi in skupaj smo preživeli res lep dan. Zvečer smo zunaj zakurili in se prijetno družili še ob ognju.

V nedeljo nas je jutranje sonce zvleklo k čebelnjaku. Z zadnje strani je bil še vedno zaraščen, preveč divjih sliv, bršljana in drugih plezalk se je nabralo.

Uspešno smo ga osvobodili in takoj je bilo opaziti, kako je prostor v sadovnjaku široko zadihal.

V ponedeljek dopoldan sem z njive spravila nekaj plevela in načrtovala, da bi zasadila krompir. Žal mi jo je popoldan zagodlo vreme in sem morala preložiti načrte. Deževalo je še v torek in sredo, tako da sem čas, ko zunaj ne moreš delati izkoristila za pospravljanje kuhinje, igranje kart z otroci in se ukvarjala s sajenjem vzkaljenih semen.

Prišel je tudi vodovodar s kupom cevi, ventilov in ne vem še česa vsega, tako da smo počasi tudi vedno bliže dnevu, ko bo v hiši tekla voda.

V četrtek je posijalo sonce in z otroci smo se odpeljali na izlet. V Žalcu smo se dobili z M. in U. in šli iskat njivo gospe s katero smo bili domenjeni. Po nekaj mukah smo jo našli in kaj hitro smo bili presenečeni, kam smo prišli. Naš načrt je bil kupiti nekaj semen, predvsem fižola, saj je gospa znana po tem, da se pri njej dobijo dobra semena starih avtohtonih sort. Še preden smo prišli, nas je prosila naj si sestavimo seznam semen, ki jih želimo. Pa sem si mislila: kak fižol in korenje potrebujem, ostalo si bom sproti izbrala, če mi bo kaj všeč. Gospa nas je pričakala ob ograjenem vrtu in že od daleč smo videli za ograjo nekaj ptic velikank. Nanduji, kako veličastne ptice so to. Odprla nam je ograjo in kmalu so nam na pot prišle račke, cela jata različno starih. Tekale so po potkah sem ter tja. Ustavili smo se v rastlinjaku in sledil je prvi šok: na mizo pred nas je postavila pladenj s približno 80 različnimi sortami fižola. Sledil je še en pladenj fižolov, ki ne rabijo opore za rast. Kako naj izmed več kot 100 fižolov sploh izberem?! Po tem šoku smo šli na krajši sprehod ob Savinji, se najedli čemaža in drugih rastlin, ki so se nam ponujale ob poti .

Potem smo se vrnili v “semensko banko”, kjer nas je že čakalo nekaj gajbic s semeni. Vse se je našlo, od arašidov do sončnic, okrasnega cvetja, zelišč itd… Po nekaj urah sem bila založena s semeni vseh sort, čisto navdušena, kako bo letos poln moj vrtiček. Bom imela dovolj prostora?

Krompir sem potem sadila v petek in imam 5 različnih sort. Nekaj zgodnjega, nekaj poznega in nekaj kifelčarja. Okrog kolov sva z možem privezala ograjo, s sinom sta postavila še vrata in sajenje v vrt se je lahko pričelo.

Noč na prvi maj smo preživeli skupaj s prijatelji. Zakurili smo kres in pozno v noč uživali v velikih plamenih, ki so nam osvetljevali okolico in nas greli.

Medtem, ko sem v nedeljo sejala v vrt še semena, mi je mož naredil še leseno korito okrog mojih zelišč in grmovnic pred hišo.

Končno smo iz gozda pospravili še podrti hrast in ga dali na žago. Les se sedaj suši, čez nekaj let pa bo nastala iz njega lepa, masivna miza in še kaj.

Minuli vikend sem uspela pospraviti polovico čebelnjaka in notri že rastejo štirje paradižniki.

 

Sobotno popoldne in skoraj celo nedeljo sem preživela na njivi, odstranjujoč nadležen plevel in v sejanju konoplje, sončnic, buč, koruze itd.

Na vrt sva z možem postavila tudi prekle za fižol in tudi tega sem vsadila.

Ostali sta mi še 2 gredici, kamor bom sejala kasneje. Polovica njive je opleta in zasejana, polovica me še čaka. Plan je narejen in komaj čakam, da bo vse oživelo.

pred tem…

22. 4. 2021

Danes smo še v Ljubljani in pred nami so prvomajske počitnice. V teh devet dni bi si želeli stisniti čim več opravil, saj vse do poletja ne bomo imeli več kot po vikend časa. Vse od jeseni skušamo ob vikendih postoriti kolikor le zmoremo in da, delu ni videti konca. Tako na kmetiji pač je in se nad tem nikakor ne pritožujem. Tako delo me krepi, tako fizično kot mentalno, saj mi delo v naravi prinaša tudi veliko miru, znotraj v meni.

Za nami so trije vikendi odkar sem se zadnjič oglasila. Prvi vikend smo na podstrešju menjali podporne tramove. No, sama kaj dosti nisem pomagala, sem pa dve jablani rešila izpod jarma omele. Približno osem ur sem to soboto visela z drevesa in trenirala nožne in ročne mišice. “Musklfibr” je bil neverjeten. Skratka taka telovadba deluje.

Pobarvali smo tudi nekaj pirhov. Že nekaj let zaporedoma jih barvam s čebulo. Letošnjih je verjetno bilo malo preveč v loncu, zato so bila rahlo “marmorirana”. Okrog hiše je bilo precej raznolikih rastlinic, ki smo jih “odtisnili” na jajca. Stvar je preprosta: nabereš cvetove in listke, jih pritisneš ob jajce in jih pritrdiš z najlonsko nogavico. Skoznjo barvilo pride na jajce, pod listke pa ne, če si najlonko dovolj napel.

Zelo rada se poslužim tudi praskanja jajc, kar me je naučil moj stari ata, že kot otroka. Slišim, da sem ter tja še vedno kdo hrani moje spraskano jajce, ki sem mu ga podarila že tako dolgo nazaj, da mu ne privoščim, da se le to razbije.

 

Sadno drevje je bilo že precej v cvetu a ni videti, da bi pozeba v začetku meseca naredila strašansko škodo, nekaj pa tudi. Drevesa so na polno začela cveteti po tej pozebi, čebelic; čmrljev in drugih opraševalcev pa je tudi zlahka opaziti.

V začetku meseca je naša hiša dobila nova okna. Zdaj je videti še lepša kot prej. Okna so lepe temno zelene barve in čakajo na police.

Najbolj sem vesela tega, da se zdaj okna dajo odpreti in lahko prostore tudi prepišno prezračim. To mi je prišlo prav oni dan, ko sem na ponvi konkretno zažgala mocarelo.

Eden izmed mojih mini projektov je skoraj zaključen. Košarica iz konopljinih vlaken je narejena in mi že koristno služi. Tudi video sem posnela, ko bo zmontiran vam prilepim povezavo.

Takole se je začenjalo.
In takole končalo.

Sredi meseca smo se lotili tudi odstranjevanja robid in praproti, ter mladik drevja in grmovja, ki se po zaraslih travnikih pojavlja. Uf, ne vem kako bi opisala to početje, ker se skorajda ne opazi večurnega dela v strmih bregovih. Začneš na vrhu hriba in se z železnimi grabljami prebijaš skoz trnje in odmrlo rastje. Roke so kljub rokavicam hujše kot če bi jih vtaknil v leglo mladih muck. Sem ter tja bode robidov trn v prstu še kak dan ali več, dokler ga ne izbezaš s šivanko ali pa se zagnoji in sam izloči. Ti trni so hudič, saj jih včasih kak dan sploh ne opaziš, da ti ždijo v prstu. No, stvar saniramo in ne delamo panike. Nekako takole izgleda, ko je del brega očiščen.

Skratka en velik kup materiala, ki ga počasi vališ proti dnu, na daleč pa se ne vidi, da je kdo tam kaj delal.

Ta vikend sva tudi posadila nekaj drevja in grmičkov. Pod sivke sem v vrsto nanizala rumeno malino, črni ribez in še dve grmovnici, za kateri se niti pod razno ne spomnim, kako se jima reče. Na zadnjem sejmu Altermed v Celju sem kupila ti sadiki in ju dve leti mučila v lončkih. Obe obrodita jedilne plodovi, ena v beli  in ena v oranžni barvi. Plodov zaradi premalo hranil v lončkih do sedaj nista zmogli. A preživeli sta dve zimi na prostem in morda sedaj, ko sta na svobodi pokažeta vsaj kak cvet.

Tu, v Ljubljani sva z možem, še preden sva zaživela skupaj, za hišo posadila vrbovo palico. Ta konec veje je danes mogočno drevo, ki ga vsako letno obilno obrezujem. No, zadnji dve leti ga nisem in zdaj semvse debele veje konkretno obžagala in preselila 13 potomcev v Haloze. Upam, da se primejo. Če bi lahko, bi s seboj vzeli celo drevo, saj smo vsi nanj zelo navezani. Jaz sem ga obrezovala in prepletala vsa ta leta in postal je neverjetno plezalo za otroke. Vsem nam je hudo, ker smo ga mogli tako zelo obrezati. Na vrhnjih vejah smo spletli mladike v sedalo, zavetje, opazovalnico, kjer smo prav vsi radi občasno posedeli. Z nje so visele vrvi in gugalnice. Nudila je idilično senco od pomladi do jeseni in težko si predstavljamo, da ne more z nami celo drevo. Mogoče smo malo čudni, a to drevo je del naše družine in pod njim smo se družili tudi z vsemi drugimi, ki jih imamo radi. Če bi le šlo, bi ga vzeli s seboj, tako kot bomo vzeli s seboj našega mačkona.

Vrh naše vrbe na novi lokaciji.

Ob pot, ki od kleti vodi proti gozdu pa sva zasadila šest kodrastih vrb.

Tale zadnji vikend smo se družinsko zapodili v zaraščeni sadovnjak pod hišo. Sprva s škarjami in sekirico med robide, potem z žago nad mlade divje slive in šipek in nazadnje z motorko nad debelejše divjake. Precej smo zredčili podivjano drevje, odstranili robide, požagali suhe veje drevju, ki je ostalo. To ima sedaj dovolj sonca in prostora, da se mu krošnja tudi v širino lahko obraste. Prostor si delijo slive in češnje v družbi dveh hrastov in mogočnega šipkovega grma.

Od spodaj navzgor smo se postopoma prebijali proti zaraščenemu, nekdaj daleč naokrog poznanemu čebelnjaku. Zdaj izgleda bolj klavrno, na žalost. Prerašča ga slak in strešniki odpadajo. Po tleh so razpadajoči okvirji za satje, domovi za čebele razpadajo. Vse to bo seveda treba pospraviti, meni pa se že prikazuje kako bo tam nekoč izgledalo.

Ko smo vse požagano zvlačili na kup in gledali v prostor, ki je nastal, se nam je zdelo, kot da je od nekdaj tako. Le še gora vejevja sredi travnika priča o tem, da se je nekje v bližini nekaj zgodilo.

prej…
…potem

In še ena primerjava:

prej…
…potem

Sledovi dela:

     

Dan po tem sem se plazila po tem sadovnjaku po vseh štirih in odstranjevala na debelo preraščen bršljan. Pošteno sem se nadelala, nisem pa uspela končati, ker me je pregnal dež. Ostalo je kot sem pustila, nikamor ne bo šlo.

V tednu pred nami imamo več namer. Prva je ta, da iz “goše” nastane ograja za del njive, kjer bo rastel fižol, radič, paprike in podobno, srnam ljubo rastje. Sadike, čebuljice, gomolje  in nekaj semen imam pripravljenih, da jih vtaknem v zemljo. Še zdaleč ne vse. Česen in čebula lepo rastejo, konoplje vznikajo izpod zastirke. Detelja prekriva prostor med njihovimi vrstami. Prvi bo šel v zemljo krompir, potem pa vse ostalo. Letos planiram malo drugače izkoristiti dani prostor in vesela sem, da je njiva tako zgodaj pripravljena. Imam tako rekoč tri mesece časa za vtikanje razno raznih rastlin. Nekatere, na primer zelišča in paradižnik bom imela bliže hiši.

V načrtu imamo tudi to, da po hiši napeljemo vodovod. Niti sanja se mi ne, kako dolgo bo ta proces potekal, a kolikor poznam mojstra, bo dal vse od sebe.

Čakajo nas še dela na strehi, izolacija hiše in ostrešja, vgradnja okenskih polic, izgradnja stranišča in kopalnice…. Kako nam bo šlo bom pisala sproti. Veseli pa bomo, če koga zasrbijo prsti, da nam pride v pomoč ali zgolj družbo pri delu.

Se beremo prihodnjič…

 

PRED TEM:

OD NOVEMBRA 2020 DO APRILA 2021

1. 4. 2021

Na današnji dan norcev, ko se je svet zopet ustavil, si mirim živce s temle pisanjem.

Vem, in se opravičujem, predolgo se nisem oglasila. Stežka namreč zberem energijo za posedanje pred računalnikom. Veliko raje sem v naravi, kjer stikam za različnimi opravili.

Jesen in zima sta bili za nas zelo pestri. Od ponedeljka do petka smo cele dneve sedeli za računalniki, da smo opravili vse šolske naloge, ob petkih popoldne pa smo se selili v drug svet, na našo ljubo kmetijo. Ob nedeljah smo se stežka vračali domov, za računalnike, v energijo mesta.

Veseli me, da se za vas sedajle vračam nekaj mesecev nazaj in jih lahko podoživim še enkrat.

Končali smo konec oktobra, za nekatere čas, ko se življenje prične umirjati, na kmetiji pa temu ni tako. Vreme nam je bilo izredno naklonjeno pozno v jesen. Nekaj konoplje je bilo pobrane in na njihovo mesto sem posadila vrsto čebule, vrsto česna in posejala vrsto motovilca. Skrbno sem zadelala vrste s konopljinimi stebli in jim zaželela prijetno zimo.

Konoplje, ki so ostale pa so še cel mesec romale z menoj do hiše, takole v košarici in se tam pridružile ostalim, ki so se pridno sušile na našem podstrešju.

Jesen je že močno kazala svojo podobo in nam nudila res čudovite sončne zahode.

November ne bi bil november, če bi ne bil hladen. Naše travnike je zjutraj obvezno zaobjela slana.

 

 

Nad deželo se je pričel spuščati mraz in treba je bilo poskrbeti za kurjavo.

Zelje nas je še čakalo na njivi in z dekletoma smo se zapodile vanje. Veliko smo jih pridelale, glav velikank.

Nabrale smo jih polno samokolnico! Glave so bile težke v povprečju med 1,2 pa vse do 2,7 kilogramov težke. Izgledale so čudovito in vsaka je drugače zavijala svoje liste.

Z zeljem je kar nekaj dela. Ko ga opereš moraš odstraniti kocne, morebitno umazanijo in ga naribati. Po plasteh soliti in močno pretlačiti.

Na koncu se je v sodu nabralo 30 kg naribanega zelja. To se je sčasoma lepo skisalo in vložili smo ga v kozarce. Nekaj nam ga je še ostalo.

Z njive smo pobrali tudi kitajsko zelje, tudi tega polno samokolnico. Teh nismo rezali ampak smo jih populili z njive, ter jih s koreninami vred zavili v papir. Lepo pokonci so v naši kleti še zadnji primerki, skoraj enaki, kakršne smo jeseni pospravili v našo krasno klet. Za seboj so na njivi pustili lepe rožice.

Še nekaj utrinkov iz novembra:

Za zimo sem imela načrt, da pospravim tudi konopljina stebla. Skrbno sem jih pospravila pod kozolec in jim pustila, da se lepo posušijo.

Do konca meseca februarja sem hodila na njivo in nabirala vlakna konopelj, ki so še ostale nepobrane. Zaradi vlage, so vlakna odstopala kar sama od sebe. Iz teh, za katera lahko rečem, da so bila izredno mehka sem se kasneje lotila tudi ustvarjanja nekaterih izdelkov, a več o tem kasneje.

November je običajno tisti, ko si lahko naberemo regratovih korenin. Lepo jih operemo, pri čemer si lahko pomagamo s kako ščetko. Potem jih nasekljamo na čim manjše koščke in dobro posušimo. Ko bodo suhe, jih bo ostalo le še kako četrtino glede na težo, morda celo manj. Suhe korenine nato dobro popražimo v kozici. Prijetno bodo zadišala. Prelijemojih z vodo in še nekaj minutk povremo. Jaz tak čaj najraje pijem z mlekom.

Sem ter tja se nam je prismejal kak duhec iz narave.

Repo smo pobirali sredi meseca. Kar nekaj samokolnic smo odpeljali domov. Tudi to smo pridno naribali in dali kisati. Na žalost moram priznati, da nam repa ni uspela. Dobro pri tem je, da zdaj vem, da je 90 kg repe preveč in tudi to vem, zakaj se je pokvarila.

Kljub skorajšnji zimi na koledarju, smo čez dan še vedno uživali v zelo visokih dnevnih temperaturah.

 

V decembru nas je obiskal prvi sneg. Ni ga bilo ravno veliko.

Tudi v decembru smo vsak prost dan preživeli na deželi. Preselili smo se v eno sobo in ogrevali le to. V kuhinji smo imeli pet stopinj in smo jo med pripravo kosila greli s kaloriferjem. Kuhinja je bila naš hladilnik, v sobi pa nam je bilo toplo, saj se je včasih segrela celo do 27 stopinj. Dela ni manjkalo, saj se je konoplja posušila in treba je bilo ločiti cvetove od stebel. To vzame precej časa, a ponuja družini tudi čas za druženje in klepetanje o tem in onem. Ob zgodnjih večerih smo igrali karte ali pa smo si pogledali kak dober film.

V mesecu januarju smo požagali nekaj dreves, ki so rasla nad cesto in iz gozda potegnili tudi nekaj bolnih in padlih. Gozdar nam je hlode zložil ob cesto, mi pa smo pospravili veje, ki so bile razmetane vzdolž poti. Kasneje smo to cesto povezali z dovozom proti nam.

Čeprav je sneg že prekril zemljo, so vlakna na njivi še vedno omogočala, da smo si iz njih naredili košarico za zelenjavo, ki se jo je še vedno dalo nabirati na njivi. Korenček smo nabirali vse do pomladi.

Ker so zimski dnevi dolgi, sem, kot ponavadi tudi tokrat poprijela po ročnih delih. Najprej sem si skvačkala pisan plet, potem pa sem se lotila vezenja. Naredila sem nekaj prevlek za vzglavnike, ki si jih lahko pogledate v naši spletni trgovini: http://www.tanjas.world/shop/ 

Vmes smo tudi malce izkoristili tanko plast snega in naše klance.

Ker so bili dnevi dokaj topli smo lahko občudovali tudi sveče velikanke.

Mesec februar je bil izredno pester. Ob slabem vremenu sem svoji ustvarjalnosti pustila prosto pot in pričela je nastajati vezena obleka. Za material sem uporabila bombažno platno, ki so ga pustili v hiši bivši lastniki kmetije. Morda za zdaj le nekaj detajlov.

Tudi tale čepica je nastala pod mojimi prsti (in šivalnim strojem).

Pred hišo so v začetku februarja že klila prva konopljina semena.

Pred hlevom nas je čakal kup vej in debel, vse kar smo požagali, ko smo urejali dovozno cesto. To smo pridno pospravili in pokurili drubno vejevje. Malo smo tudi uživali.

Nabirali smo prvi regrad.

Vmes sem še malo vezla konopljine krpice.

Pa nas je zopet presenetil sneg in dnevi so bili čudovito sončni.

Košček naše kmetije pa se je za daljše obdobje popolnoma pogreznil v led. Tam smo lahko opazovali prečudovite stvaritve narave.

Sončna stran kmetije pa se je vso zimo naslajala nad toplino sončnih žarkov.

Ko je bilo vreme lepo smo ga izkoristili za čiščenje njive. Pograbili smo še zadnja stebla konoplje, saj so bila njena vlakna še vedno premočna, da bi jih kar pustili. Otroci so si iz njih napravili ogromen fotelj. Ta vlakna mi bodo v sezoni služila za zastirko. Propadajoča stebla sončnic in nekaj mokrih konopljinih smo pa kar pokurili.

Odstranili smo grmovje iz zaraščenega vinograda in obrezali trte, ki smo jih rešili iz goščave. Kar zajeten kup se je nabral.

Po gozdu so se začele pojavljati plastičnim zamaškom podobne gobice.

Uredlila sva tudi spodnjo pot v gozd.

Na plano smo zvlekli tudi naš bambusov kavč in se martinčkali na veliko. Zvečer smo prvič letos zakurili zunanje ognjišče.

Dokler je še mraz je čas ravnopravšnji za podiranje dreves. Tako sva se z možem zapodila v zaraščen slivov sadovnjak odstranjevati vse mlado rastje, ki je vzklilo med večjimi drevesi. Podreti sva morala tudi nekaj posušenega drevja čez in čez preraščenega z bršljanom, robidami, šipkom in srobotom. Pokazala se je podirajoča se baraka, prostor pa je postal prijetno svetel in sončen.

Takole sva podrla drevo.

 

Jasno se je pokazala tudi bela omela.

V mesecu marcu se je sonce dvignilo že precej visoko nad obzorje. Pričeli smo pospravljati oziroma kuriti smeti s podstrešne in med opekami smo me pričakali pisani pigmenti. Ne vem, če si kdo lahko zamisli, kako sem jih bila vesela.

Barve pa so se pričele kazati tudi v naravi.

Ob hlevu je nov šopek debel. Tokrat z zgornje ceste. Nekaj smo že, ostalo pa bomo tudi počasi pospravili. Skratka, pozimi nas zeblo ne bo.

Delo z leseno barako še ni bilo dokončano, zato sva se je lotila še enkrat. Zdaj je spet vse okrog polno lesa, opek in preperelega železja. Še nekaj časa nam bo vzelo, da spet pospraviva okolico.

 

Ptički se lepo hranijo iz stare zajemalke, polne sončničnih semen. Posodica visi na kitki iz konopljinih vlaken.

Iz njih sem se pred nekaj dnevi lotila izdelave cekarja. Tole so prvi začetki in lahko rečem, da je material odličen.

Cvetijo že marelice in divje slive, sadna drevja napenjajo popke.

Pred kratkim smo zamenjali tudi vse podporne stebre pod streho. Tako je podstrešje pripravljeno za izolacijo.

Medtem ko so fantje postavljali stebre, sem sama nekaj ur previsela na stari jablani in spravila z nje skoraj vso omelo.

No, pa smo se prikopali do prvega aprila. Pred nami je še veliko dela, tako v hiši kot tudi na njivi. Obljubim, da se bom pogosteje oglašala z novičkami iz našega konca.

Njiva je pripravljena in pomlad veselo koraka v našo deželo. Pričelo se bo sajenje, sejanje in podobna zunanja opravila. Veseli me, da moja kondicija čez zimo ni izpuhtela in veliko bolje kot lani sem pripravljena na sezono. Prepričana sem, da ne morem uganiti kaj vse nas letos čaka, da izkusimo. Kljub temu se veselimo in komaj čakamo nove izzive. Le ti nam bodo popestrili te obupne dneve izgubljanja naših človekovih pravic.

Tole pisanje zaključujem z željo, da se zbudimo v lepše čase.

Za vas pišem I- Nat